Umetnica: Olja Grubić

Kurator: Jernej Škof

___________

Obrazstavni program

3. 3. ob 18.00: Ogled razstave z umetnico Oljo Grubić in kuratorjem Jernejem Škofom

8. 3. ob 18.30: Ikebana, performans Olje Grubić za 8. marec

10. 3. ob 18.00: Ogled razstave z Artistas

16. 3. ob 18.00: Ogled razstave z umetnico Oljo Grubić in kuratorjem Jernejem Škofom

___________

Olja Grubić je ena najvidnejših umetnic mlajše generacije, ki ustvarja na področju različnih medijev: risbe, videa, scenografije, gledališča in performansa. Prepoznavna je po risbah, na katerih upodablja telesa ali dele telesa z izrazitimi in minimalnimi linijami, dodaja pa jim obarvane dele teles živali ali rastlin. Človeško telo poskuša izmakniti antropocentričnemu razumevanju in predvsem gledanju, v katerem je podvrženo moralnim sodbam, ki pritičejo pripadnicam_kom človeške družbe. Angažirano, a igrivo pristopa k temam podrejenosti žensk, nenormativnih oseb in izkoriščanja okolja. Tako za upodobljene akterke_je vzpostavlja varen prostor, v katerem se lahko navidezna igra življenja odvije. A še pomembneje, s tem nakazuje uvid v radikalni prostor opolnomočenja za delovanje v svetu. Z aluzijo na rastlinski in živalski svet namigne, da druge življenjske oblike svobodneje prakticirajo samoaktualizacijo, kot jo človek, ki pretirano opredeljuje delovanje sebe in drugih v družbi pravil in pričakovanj. Tistih, ki ne podpirajo sobivanja, temveč omogočajo neopravičeno podrejenost in posledično izkoriščanje.

V upodabljanju človeškega telesa, ujetega v družbene danosti in pričakovanja, Grubić mnogokrat neposredno uporabi tudi svoje lastno telo. Njeno umetniško prakso usmerja zanimanje za – s tradicionalnimi pojmovanji, družbenimi omejitvami in pričakovanji – definiran položaj ženske v proizvodnem, reprodukcijskem procesu poznega kapitalizma. Sprašuje se, kako v svetu družbenega, kjer so naši življenjski slogi predpisani tako z marketinškimi strategijami kot tudi malomeščanskimi vrednotnimi sistemi, odpreti prostor za razvoj posameznice_ka na svobodnejši način. Oziroma kako razviti to svobodo za delovanje preko sistemov definiranosti in binarnih kategorij?

Na razstavi umetnica predstavlja nov cikel risb, v katerih tematizira polje užitka, seksualnosti in reprodukcije kot enega najbolj predpisanih področij človekovega življenja. Področje, na katerem se z nekoliko pozornosti hitro razkrijejo široki družbeni interesi nadzora, vidi kot analogijo življenju sodobne_ga posameznice_ka. Slogovno in vsebinsko je navdih za zadnjo serijo našla v upodobitvah užitka v japonskem slogu ukiyo-e^[1], ki ga je priredila svoji estetiki. Cikel sopostavlja k dosedanjemu delu, s čimer utrjuje svoj igrivo-emancipatorni narativ.

Grubić neizprosno gleda na svet z željo po enakosti. Človek, živali, rastline, naravne tvorbe, planeti in vesolje so zanjo samostojne entitete, povezane v širok ekosistem. In v njem nima človek prav nobene večje vrednosti. Pri tem se umetnica deloma naslanja na filozofsko misel Timothyja Mortona, ki predlaga neantropocentrično reinterpretacijo naših odnosov s svetom, objekti in hierarhijami. Kar pomeni tudi drugačno časovno gledanje na naša dejanja, ki vliva upanje in opolnomočenje. Po navadi motivom človekovih dejanj vladajo interesi, katerih rezultate bomo občutili v svojem življenju. Zanimive stvari se začenjajo dogajati, ko na naša dejanja gledamo v časovnem razponu, na primer tisoč in več let. Naša življenja in osebni interesi ne bodo imeli nekega velikega pomena za takrat živeča bitja. Bodo pa naša dejanja in odtisi, med katere spada tudi umetnost, prispevali k njihovi prihodnosti. Karkoli že naredimo kot posameznice_ki, ima velik vpliv na stanje planeta, a še večjega, ko karkoli naredimo skupaj kot družba.^[2]

Predstavljena dela Olje Grubić nas pozivajo k premisleku vloge posameznika oziroma vloge naših teles v medsebojno povezanem svetu. Točneje, pozivajo nas k premisleku o aktualnih družbenih hierarhijah vrednot. Umetnica se sprašuje, kakšna je naša vloga v teh odnosih. In ponuja zanimive odgovore. S performansom Rodovitna prst (2022), v katerem so aktivno vlogo imele tudi razstavljene risbe, odpira vprašanja našega odnosa do planeta v obdobju, ko smo soočeni s segrevanjem podnebja in propadanjem ekosistemov zaradi neposrednega delovanja človeka. In vzporedno tudi vprašanja o vlogi žensk v sodobni družbi. Za Grubić so ženske v današnjem svetu enako degradirane in izkoriščene, kot kapitalistično naravnano človeštvo izkorišča okolje. V želji po vzpostavljanju prostora svobode na razstavi Sobivanje potrjuje telesnost in ženskost na osvobajajoč način. Skuša ju postaviti v objem radikalnega sprejemanja brez ideoloških spon današnje družbe. In ko se osvobojeni le-teh ozremo nazaj, se hitro pojavi vprašanje: Ali naj naše telo še služi zastarelim ideologijam, kot so nacionalnost, kapitalizem, vera, država, ter drugim nazorskim tvorbam? V svetu, ki ga prav te, z močjo in pohlepom prepojene sile držijo stran od prepotrebnega napredka in sodelovanja, nas Grubić s svojo umetniško prakso usmerja k zavedanju, da svet lahko spreminjamo v soobstajanju drug z drugim, še zlasti pa s sprejemanjem mnogoterih življenjskih oblik in njihovih zmožnosti. Zavedanju, da so prav naša telesa in predvsem naša dejanja tista, na katerih temeljijo vse družbene strukture, ki lahko omejujejo ali podpirajo dostojno bivanje za vse.

Jernej Škof

___________

^[1] Ukiyo-e je japonski slog lesenih grafik in slik, močno razvit predvsem med 17. in 19. stoletjem. Tematizira pokrajine, spolne delavke, gledališke prizore ali portrete igralcev, ljubezenske zgodbe itd. Slogovne značilnosti so prazne barvne ploskve, odločni obrisi in premišljene linije. (Povzeto po: Shimizu, Yoshiaki. 1991. UKIYO AND UKIYO-E. Impressions, št. 16.)

^[2] Jiménez de Cisneros, Roc. 2020. Timothy Morton: Ecology Without Nature. Centre de Cultura Contemporània de Barcelona (CCCB), 13. 12. 2016. Dostopno: https://lab.cccb.org/en/tim-morton-ecology-without-nature/ [23. 1. 2023].

___________

Olja Grubić (1990) je performerka, vizualna umetnica, scenografka in kostumografka. Diplomirala je na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani, smer konceptualizacija prostora. V svojih projektih osnovne življenjske funkcije, potrebe, nagone spaja v vizualne podobe in na prvi pogled enostavne fizične akcije, ki vztrajajoč v času oblikujejo širok spekter občutij in socialnega stanja družbe. Z uprizarjanjem lastnega telesa raziskuje možnosti svobode znotraj patriarhalne in kapitalistično usmerjene družbe. S performansom Digitalni KupleRaj (2016, z Živo Petrič) sega na področje postporn umetnosti. Leta 2016 je bila prejemnica sredstev Kulturnega evra Centra urbane kulture Kino Šiška, kjer je izvedla projekt Psihološki kanibali in kot njegov končni produkt izdala istoimensko knjigo. V letu 2019 je koncipirala prvi kolektivni performans Golo Življenje, leta 2021 je v sklopu SHIFTa predstavila performativno instalacijo Dihaj. Lani  je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM+MG) na razstavi Umetnost na delu predstavila svoj avtorski projekt Rodovitna prst. V obdobju 2016–21 je vodila skupino Kabaret Tiffany, leta 2020 pa se je pridružila ustvarjalcem in raziskovalcem sodobnih scenskih umetnosti Via Negativa.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Elementi naslovne podobe: Olja Grubić
Oblikovanje in naslovna podoba: Lea Jelenko
Fotografije z odprtja: Simao Bessa
Fotografije postavitve: Matic Pandel

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.