V vročem, psihotropičnem punk kapitalizmu, kot dominantni ekonomski model, ki posrka vase vse oblike upora, imenuje teoretičarka Beatriz Preciado, smo priča tudi novemu režimu regulacije spola in spolne subjektivnosti. Gre za t.i. farmakopornografski režim, ki zamenja disciplinarni režim 19. stoletja.
Preciado ne eksperimentira z družbenim spolom in jemlje testosteron, da bi postala moški ali kot kakšno trans strategijo – ne, jemlje ga, da bi preprečila to, v kar jo je hotela spreminiti družba. Da lahko “piše, fuka in občuti” obliko užitka, ki je “postpornografska”. Sama pravi, da svoji low-tech transspolni identiteti iz dildov, tekstov in gibljivih slik doda “molekularno protezo”. S testosteronom se “drogira” predvsem zato, da maščuje smrt svoje ljubljene.
V Testo Junkie* sta moški in ženski spol le “biopolitični fikciji”. Ne gre namreč za željo po transformaciji iz ženske v moškega ali obratno, temveč za “kontaminacijo molekularne baze produkcije spolne razlike” z uvidom, da sta ti dve “naravni” stanji (moški in ženska) le “somatična efekta tehničnega procesa normalizacije.”
Za razliko od zgoraj omenjene “copyleft biopolitične agentke”, s katero si delita feministicni projekt, Judith Jack Halberstam verjame, da vsaj potencialno obstajajo forme, ki jih ni mogoče kar tako absorbirati. O tem govori “Gaga feminizem”, ki se umešča v kontekst “divje teorije” – gre za fiktivni izraz za novo teorijo, ki prekine z ortodoksnostjo obstoječih diskurzov in “eksperimentira z znanjem, umetnostjo ter imaginacijo”, čeprav se hkrati “premočno zaveda vseh omejitev, v okviru katerih te tri delujejo”. Halberstam vzpostavi “nemogoče” relacije med anarhistko Emmo Goldman in teoretikom Joséjem Estebanom Muñozom, da bi ustvaril/a teoretsko bazo za “divji arhiv” sodobnih umetniških praks. Poudari, da slednji (queerovske) utopije ne artikulira kot prostor, temveč kot “horizont”, kot “način možnosti”: queerovsko prihodnost, ki “ni konec, ampak odpiranje”.
Umetniška praksa Émilie Jouvet se vpisuje v to “vznikajoče polje spreminjajočih se identitet, aktivnih skupnosti in političnih sanj”, o katerem so govorili že “družbeno-spolni talenti” na eksperimentalnem kongresu Charming for the Revolution.**
Jouvet že petnajst let sledi queerovsko in feministično gibanje po “nekdanjem Zahodu”. Medtem ko je Evropa v zadnjih krčih, se v Parizu in Berlinu živeča umetnica kritično angažira z vzpostavitvijo “nepermanentnega, nestabilnega, nepopolnega” arhiva revolucionarnih emancipatornih gibanj, ki z LGBT gibanjem predstavljajo enega najpomembnejših prevratov 20.stoletja, ki odzvanja oziroma je še vedno močno prisotno. Gre za “arhiv v nastajanju”, za “performativni arhiv”, v katerem umetnica skozi neskončne modulacije, rekonfiguracije in odpiranja raziskuje pereči vprašanji našega časa: družbeni spol in seksualnost. Kompleksnega preizpraševanja teh dveh kategorij se loti z uporabo medijev fotografije, videa in filma, ki so vsi dobili status “umetnosti” precej pozno – zaradi pritiska trga in dejstva, da je prevladujoči narativ Zahoda slikarstvo.
Za razstavo v Galeriji Škuc je Émilie Jouvet pripravila novo konstelacijo fotografij, na katerih protagonistke iz urbanih mest, ključnih za nastanek kulture in gibanja LGBTQI “potujejo med družbenimi spoli”. Del konstelacije – kontrapunkta linearnemu načinu dojemanja zgodovine*** – sta tudi filma: Roof odpira vprašanje participacije oziroma njene (nez)možnosti, medtem ko je One Night Stand kompleksna raziskava ženske in queer seksualnosti.
Če povzamem: v umetničini praksi gre za dekolonializacijo družbenega spola in reprezentacijo seksualnosti, ki je, kot bi rekla Preciado, kontrahegemonična.
Rosana Sancin, kustosinja
* Feminist Press, New York, 2013.
** Tate Modern, London, 1.-2.februar 2013.
*** Simon Sheikh/Walter Benjamin.
SPREMLJEVALNI DOGODKI
Vabimo vas tudi na neformalni pogovor in ogled razstave s kustosinjo v soboto, 16. novembra, ob 18. uri, in na javno vodstvo po razstavi s kustosinjo Rosano Sancin v četrtek, 28. novembra, ob 18. uri.
S prijazno podporo:
Francoski Institut Charles Nodier
Posebna zahvala: Dr.Marina Gržinić in Jasmina Šepetavc
_______________________________________________________________________________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.