Bani Abidi, Bas Jan Ader, Esad Babačić, FORT, Hreinn Fridfinsson, Lasse Schmidt Hansen, David Horvitz, Željko Jerman, Jacek Kryszkowski, Lee Lozano, Jerzy Ludwiński, Ruth Oppenheim, Agnieszka Piksa, Camila Rocha, Julika Rudelius, Ariel Schlesinger, Ulay, Marko Tadić
Zadnja razstava v Galeriji Škuc leta 2013 je tudi zadnja pod trenutnim umetniškim vodstvom. Razstava, ki se naslanja na koncept literarnega palimpsesta, vzporeja zgodovinske in sodobne prakse, s čimer poskuša ustvariti koreografijo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, v kateri imajo vidno vlogo čustva in intuicija. Sodelovanje med kuratorjema temelji na potrebi po pogledu, ki je hkrati bližnji in distanciran, medtem ko se vsebina naslanja na specifične razstave, ki so bile na ogled v Galeriji Škuc v zadnjih letih. V tem okviru zgodovina institucije ni razumljena kot geološki artefakt, za katerega čakamo, da bo izkopan, temveč kot zbir dogodkov, ki se jih tolmači prek nezasidranih in nenehno spreminjajočih se spominov, na katere vplivajo tudi nedavne izkušnje kuratorjev. Razstava se odvije kot zgodbeni lok s številnimi referencami, ki poudarjajo nezaokrožene spomine na različne predmete, zgodbe, dogodke in pripetljaje, ki vznikajo v umetniški domišljiji in skozi zgodovino ustanove. Dejstvo, da je Galerija Škuc galerija, nekdanji kulturni center in pisarna omogoča širše razumevanje zgodovine, kot navadno velja za formalno zgodovino razstav. Razstava se spremeni v pričevanje o trenutku v času skozi pogled sedanjosti, v katerem se zgodovina rekontekstualizira in vzpostavlja v odnosu do novih, prvič videnih elementov.
Nit, ki povezuje umetniške elemente in razkriva najprimernejši pristop gledalca, ki vstopi z ulice, se naslanja na zaupnost, ki se vzpostavlja prek drobnih gest. Ana Ahmatova (naslov razstave je verz iz ene od njenih pesmi, Brez naslova*) pravi, naj spustimo branike pred drugimi, celo v najintimnejših ustvarjalnih trenutkih (a ker mi je zmanjkalo papirja, / pišem na tvojem osnutku / in, glej, tuja beseda proseva / in se, kot takrat snežinka na roki, / zaupljivo in brez očitka topi). Ti trenutki lahko ponudijo nov vpogled, ki ga sami nikakor ne bi mogli ustvariti in spodbudijo priklic spomina, ki je ležal v ozadju. Razstava stavi na upanje, da intimno sanjarjenje v bližini drugega (in teže sveta) ponuja možnost za refleksijo preteklosti in sedanjosti, starega in novega.
Dela odražajo muhavost življenja. Številna se neposredno nanašajo na življenja umetnikov ali namigujejo na čustvene preizkušnje. Morda se tako zoperstavljajo trenutnemu trendu, v okviru katerega se sodobna umetnost razume prek uporabne vrednosti in ne prek zmožnosti spregovoriti o izkušnjah, ki se tičejo globljih ravni senzibilnosti kot sta samo politični in ekonomski donos. Za večino povabljenih umetnikov je pomembno, da umetniška dela izražajo razpoloženje, s katerim se lahko posameznik poistoveti: občutek svobode, bolečino, obzirnost, ljubezen, smrt in intimo, ki odražajo naše bivanje v svetu na ravneh, ki jih drugače kot z umetnostjo težko artikuliramo.
Zanimanje za možnosti, ki jih nudi osebna gesta, je ključ, prek katerega razumemo, zakaj sta na razstavi zgodovinski deli: geste protesta in zavračanja Lee Lozano iz poznih šestdesetih let 20. stoletja ter Umetniška dražba Jacka Kryszkowskega s sredine osemdesetih let 20. stoletja. Ta dela so postavljena ob delih Basa Jana Adra, Ulaya in Željka Jermana, ki so imeli v zadnjih letih samostojne razstave v Galeriji Škuc in ki se vsi na različne načine nanašajo na koncept odhoda in izginotja. V nasprotju z neposredno prezenco heterogene skupine ljudi, ki jih je posnela Julika Rudelius v neznani sobi, glavni junak videa Ruth Oppenheim ustvari izmišljotino, v kateri postane nekdo drug. A obe deli preveva hrepenenje o bivanju nekje drugje, ki drsi med birokratskim svetom, zajetem v delu Lasseja Schmidta Hansena in svetom sanj in domišljije v kolažih in filmski animaciji Marka Tadića. Razstava vključuje dela v različnih medijih, med drugim risbo, besedila, predmete, video, instalacijo in performans; vsa reflektirajo krhko mrežo življenjskih pogojev. Čeprav so na neki ravni »nezakodirana«, kar pomeni, da prepuščajo obiskovalcu zelo svobodno polje asociacij, ustvarijo kolektivno vzdušje in postanejo drug od drugega odvisna vsaj do te mere, da se med razstavo dopolnjujejo, do trenutka, ko se bodo brez očitkov razšla.
Kurator: Tevž Logar