Sanela Jahić, Nikita Kadan, Žana Kadirova, Vladimir Logutov, Timofej Radja, Mark Požlep
»Sprašujem se, zakaj sem si lagal, da nikoli nisem bil tukaj in da nisem poznal tega kraja – v resnici je tukaj tako kot kjerkoli drugje, samo občutek je močnejši in nerazumevanje globlje«.[1]
Dojemanje četrte razsežnosti, kot ga tematizira razstava Vse in nič, ni ne transcedentalno ne analogno-prostorsko ali časovno, temveč ga določajo trenutne družbene, politične in kulturne dimenzije in uporaba avantgardne tradicije kot metajezika. Ta se premika od vsega k niču, ki je enak vsemu[2], s tem da prečisti umetnikovo dejavnost do jasno izrečene angažirane izjave, ki jo vendarle določajo omejujoči parametri našega delovanja. Čeprav je resnična sprememba malo verjetna, smo ji bliže že zaradi dejstva, da o njej razglabljamo.
Ko je Ilja Kabakov ustvaril Moža, ki je poletel v vesolje iz svojega stanovanja (1988), ni meril na utopičnost. Individualna reapropriacija je kozmični sen osvobodila zaprtosti v sistem in ga vrnila v izvorno bistvo. Bistvo, katerega pristnost – neumestljiva, brezoblična in neinstitucionalna – je lahko samo resnično kolektivna.[3]
Razstava na podlagi teh parametrov v vsej vitalnosti predstavi kolektivno željo po spremembi ali možnosti, da bi bila ta mogoča, in sicer neodvisno od prenosa podob in izvornega konteksta, ki presega posnemanje in apropriacijo.
Delo Žane Kadirove predstavlja nepogrešljiv dialog med preteklostjo in sedanjostjo. S keramičnimi ploščicami, s katerimi zapolni razpoke med različnimi časovnimi plastmi in vsakdanjemu vrne življenje, ujame in umesti bleščečo, vendar zamegljeno podobo sedanjosti. Prostorska intervencija podobno kot mandorla odpre novo simbolno razsežnost različnih možnosti aktualnega.
Če lahko, kot je trdil Timur Novikov, vidno zaznavo delimo na prostorsko in znakovno, se v delu Vladimirja Logutova prekrivajo različne resničnosti, znaki prepovedi pa razkrijejo resnične koordinate naše perspektive. Iskanje novih pomenov, ki bi lahko presegli običajne in dosegli nadracionalno pojasnitev, se izrazi tudi v performativni akciji Timofeja Radje Figura št. 1: Stabilnost, kjer narava – podobno kot v delu Izleti na podeželje skupine Collective Actions – služi kot nepopisan list. Jasna, neideološka narava prek osvobajajoče estetske izkušnje Radjevega dela – ne brez humorja in ironije – vključi obiskovalca, se poigra z njegovo radovednostjo in ga privabi k sodelovanju v metaforični konstrukciji brez misticističnih floskul o izgubi zaupanja v oblast.
Inkandescenčna luč žarkov v Zasebnih soncih Nikite Kadana iz zasebnega preseva avro svobode, ki je v javnem prostoru vsak dan manjša. Obiskovalec ostane zunaj utopičnih horizontov, ki jih ustvarja sijoča podoba neonskih sonc postsocialističnih rešetk, v katerih so drugi (umetniki?) želeli najti novo razsežnost. Rešetka je tukaj kot formalno in ideološko sredstvo učinkovita samo, če se ne bere kot eskapistična struktura. A nasprotno kot v uvodno omenjenem delu Kabakova se dela na razstavi ne osredotočajo na hrepenenje po pobegu, temveč na odkrivanje novih možnosti tukaj in zdaj in posledično delovanje.
Zdi se, da čas – četrta razsežnost v fiziki – visi v kinetični instalaciji Sanele Jahić in je gibanje – sopomenka za spremembo – tisto, kar omogoča osvoboditev posameznika od prevladujočega mehanizma, ki se razkriva v absolutni premoči.
Različne strategije, katerih skupni imenovalec je uporaba polnosti in praznine kot protislovnega temelja, z uvedbo različnih materialov, nepričakovanih elementov ali manipulacije zaznavnega polja ali gibanja, prispevajo k ustvarjanju meditativne praznine, ki pripomore k artikuliranju naše sedanje pozicije znotraj aktualnih parametrov.
Pozicija, ki ji ne manjka romanticizma in je polna negotovosti in dvomov, čeprav je tudi pogumna, je predstavljena v delu Marka Požlepa One Dog, a Man and an Island. Posameznikova eksistencialna pot kot metafora za iskanje nove intelektualne, filozofske in duhovne razsežnosti se tukaj razkrije kot nepogrešljiva izkušnja za premagovanje vsega, kar nas obkroža, in niča, ki ga občutimo pri ponovnem tehtanju naše resničnosti.
Kustosinja: Yasmin Martin Vodopivec
Zahvale: Aleš Bracović, Fotoformat, Galleria Continua (Kuralai Abdukhalikova), Garage gallery (Aleksej Misnik), Aleksander Šejn, Mednarodni grafični likovni center, Maja Žabota.
Posebne zahvale: Ekaterina Andrejeva in Nevenka Šivavec.
Obrazstavni dogodki:
Vodena ogleda v četrtek, 7. in 21. avgusta, ob 18. uri.
Projekcija filmov iz cikla Antologija sodobne umetnosti avtorjev Evgenija Mitta in Aleksandra Šejna:
- Oleg Kulik: Izziv in provokacija (2009), 12. avgusta ob 18.uri.
- Vinogradov in Dubosarski: Slika po naročilu (2010), 14. avgusta ob 18. uri.
[1] A. Monastirski, N. Aleksejev, I. Javorski, V. in L. Vešnevski, G. Kizevalter, slogan Collective Actions, 9. april 1978, Moskva, Beloruska železnica blizu mesta Zvenigorod.
[2] Glej: Andreeva, Ekaterina, Vse ali nič: simbolne podobe v povojni umetnosti dvajsetega stoletja (Everything and Nothing: Symbolic Figures in Post-War Twentieth-Century Art), Sankt Peterburg, Ivan Limbakh, 2004, pregledana izdaja 2011, v ruščini.
[3] Glej: Groys, Boris, Ilya Kabakov: The Man Who Flew into Space from his Apartment Afterall books, 2006.
________________________________________________________________________________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.