Za Borisa
20. 1. 2022 - 17. 2. 2022
aktualna razstava


Umetnik: Boris Beja

Kuratorka: Tia Čiček

___________

Obrazstavni dogodki

3. 2. ob 18.30: ogled razstave z umetnikom in kuratorko

17. 2. ob 18.30: ogled razstave z umetnikom in kuratorko

___________

Umetnik Boris Beja v svojem desetletnem umetniškem udejstvovanju prek instalacij, objektov in kolažev preigrava specifične in kompleksne pomene določenih prostorov, ki jih razumemo kot (pol)javne ali celo kot neprostore. Skozi občutljivo in delikatno kiparsko gesto uporabi prostor za premišljanje o splošnih družbenih problematikah in/ali osebne zgodovine. Z razstavnim projektom Za Borisa v Galeriji Škuc tokrat neposredno obravnava družinsko preteklost, do katere poskuša pristopati kot zunanji opazovalec. V družinskem okolju išče drugačne prostore, ki lahko služijo kot premišljevanje lastne identitete.

Boris je dobil ime po materinem bratu, Borisu Simončiču, ki ga je spoznal samo prek fotografij, pripovedovanj sorodnikov, njegovega dekleta, prijateljev in znancev. Umetnikov stric je svoje mesto v republiški gimnastični reprezentanci zavrnil zaradi ljubezni do alpinizma. Leta 1983, nekaj let pred rojstvom Beja, se je smrtno ponesrečil v francoskih Alpah. Spomini in zgodbe o gimnastu in alpinistu so z odsotnostjo in preko družinske travme umetnika zaznamovali. Stričevo gimnastično discipliniranost in neizmerno ljubezen do gora namreč enači z odnosom, ki ga sam goji do ustvarjalnega procesa. Disciplinirano in sistematično. Psiho-fizična kondicija, ki jo športniki trenirajo in vzdržujejo, je pomembna tudi za umetnika, njegov ustvarjalni izraz. Urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti, kiparskih in risarskih tehnik, prebiranje teoretskih besedil ipd. ima Beja za nujen del svojega vsakdana. Njegovo prakso tako poleg naslavljanja prostora spremlja tudi zavedanje o lastni/h rutini/ah. Z vsakdanjim posvečanjem kiparstvu, telovadbi itd. namreč ustvarja(mo) nezapisane ritmične scenarije, ki nam lahko postanejo uteha (ali breme) in kažejo na (ne)zavedno željo po nadzorovanju tako časa kot lastnega obstoja. Nepredvidljivim dogodkom in okoliščinam pa se ne moremo izogniti; preostane nam le skrb ene_ga za drugo_ega.

Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je našel nove spominske reference tako na strica kot tudi na lastno otroštvo.  V telovadnici je prepoznal osebno pomembnost prostora – tu je svoje telo, gib in duha uril njegov stric. Da bi ustvarjal nove prostorske rebuse, je Boris s pomočjo očeta in mame razstavil in odpeljal telovadno orodje in parket. Osnova za nadaljnje umetnikovo delo je bilo predvsem dolgotrajno čiščenje ploščic hrastovega parketa, ko je z brušenjem petih stranic ustvarjal nov ritem in zavedno sledil izpolnjevanju zadane tedenske norme. Ponavljajoče delo mu je dajalo oporo pri razvoju lastne discipline, ki jo sedaj postavlja v novem vzorcu v nov prostor spomina. S čiščenjem letvic pa je na nek način ustvarjal praznino, v katero se lahko naseljujejo nove oblike in premisleki, tudi o imenu in nenazadnje družini; kot prostoru, ki ga primarno zaznamujeta smrt in rojstvo.

Umetnik je vsak kos parketa zloščil in ga postavil v novo vlogo in odnos. Telovadnim kozam je usnjeno sedlo nadomestil s zabojčkom iz parketa. Parket je uporabil tudi za vitrine, v katerih so shranjene osvojene gimnastične medalje njegovega strica. Prav tako za okvirje novim kolažem, med katerimi so podobe restavriranja črk na družinskem grobu, gesta ohranitve spomina in sprejemanje izgube hkrati. Prepleteni kolaži, v katere so vključene podobe strica iz  družinskega albuma, kažejo na kompleksen spoj obeh Borisov. Vsaka zareza je kot praznina in hkrati stik, ki se razprostira preko pravokotnega formata, in vsaka izpričuje discipliniranost tako v ustvarjalnem kot športnem procesu.

Dekonstrukcija telovadniških elementov in postavljanje novih temeljev v simbolnem »nepravilnem« sestavljanju že uporabljenega parketa, zaznamovanega z igriščnimi linijami in mejami, kaže na premišljanje o lastnem položaju in pomenu marljivosti, ki naj bi jamčila uspeh – ni pa nujno. Umetnik s preoblikovanjem in premeno uporabe materiala po eni liniji preobrača in premišlja stričevo zgodovino, po drugi pa samorefleksivno naslavlja lastno delovanje, ki ga obiskovalki_cu prav tako ponudi v premislek ob hoji po na novo postavljeni premikajoči in nestabilni parketni površini.

Tia Čiček

___________

Boris Beja (1986) je diplomiral na Naravoslovnotehnični fakulteti UL, smer Grafična tehnika leta 2009 in nadaljeval študij na ALUO UL, kjer je na oddelku za kiparstvo diplomiral leta 2013. V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih, tudi v mednarodnem prostoru. Njegova vizualna ustvarjalna praksa združuje različne likovne pristope v estetiziran in sočasno direkten nagovor, v družbeno kritiko, ki simptome sodobne družbe tako razgalja kot prevprašuje.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleški prevod: Arven Šakti Kralj Szomi

Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja: Marijo Zupanov

___________

Zahvale: Ati in mami, Janja Arh, Sandi Ostrožnik (Ostrožnik d.o.o. – izdelava pohištva), Miha Zupan, Osnovna šola Tone Okrogar – Zagorje ob Savi.

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

___________