Goran Petercol: Hierarhična zaporedja
14. 9. 2017 - 5. 10. 2017


Manko kakršnega koli evokativnega ali asociativnega referenčnega ogrodja je verjetno ena prvih stvari, ki jih doživimo ob srečanju z delom Gorana Petercola. Zaman iščemo vstopne točke za metaforična branja ali privzete citate, ki bi nam odprli kakšno sugestivno linijo, tako ljubo današnjim praksam kulturne in umetniške apropriacije. Čeprav nam izhodiščno srečanje z njegovimi deli za trenutek odreče uporabnost vsakdanjih mehanizmov branja sveta in umetnosti, to nikakor ni srečanje, ki bi nas napotilo v kakršno koli metafizično izkušnjo. Prav nasprotno, obkroženi smo s prepoznavnimi fenomeni, materiali ali predmeti, ki se do neke točke celo obnašajo tako, kot smo vajeni… Toda na tej točki pričakovane povezave popolnoma odpovejo in dogajanja nismo več zmožni postaviti v sistemske okvire, ki nam ponujajo zavetje smisla.

Toda dejstvo, da nas pripelje do meje smisla, pri Petercolu ne napoti v nek transcendentni onkraj. Osnovni umetnikov material je namreč vsakdanja realnost, ta s svojim delovanjem iz realnosti izloči polje umetniškega, pri čemer je forma ime za tisto, kar se iz realnosti lahko izreže. Forma pri Petercolu označuje širši nabor fenomenov realnosti, ki se jih polasti. Vanjo sodijo ne samo predmeti in oblike, temveč tudi »sistemi«, ki jih pri svojem delu prisvaja. Vendar se Petercol prepušča pravilom izvajanja nekega sistema samo zato, da bi se mu na določeni točki uprl. Neki default proces postane še enkrat žrtev umetnikove odločitve, ki ga prekine, mu zoperstavi nasprotnega. Ta točka pričaka gledalčevo percepcijo in jo razoroži, tisto prepoznavno nam postane tuje in dezorientirajoče. Petercolova razmišljanja (in tukaj gre neposredno za prakso, ki poteka kot materializacija misli) o hierarhijah materialov in postopkov utelešajo odpor do predvidljivosti form slehernega označevalnega sistema. Hierarhični nizi so primer tovrstne Petercolove utelešene misli. Zaporedje je matematični izraz za urejeno listo elementov (ali dogodkov) z natančno določenim mestom vsakega člena v nizu. Pričujoča razstava predstavlja serijo del, v katerih načelo zaporedja v premislek zbira pomembne momente Petercolove prakse: prostor kot fizični okvir in kontekst, samodisciplino produkcije form, izzivanje konvencij percepcije in umetniško delo kot samonastajanje.

Če je umetnost ena izmed dejavnosti materializacije misli, implicira dovršene, omejene artikulacije v formi. Ta materializacija misli je za Petercola vedno izhodišče situacije, v kateri je umetnikova vloga svojevrstno kontroliranje materije. Ta kontrola je pravzaprav samokontrola, saj Petercol ne ustvarja ex nihilo, temveč za izhodišče jemlje predmete in procese »nevtralne«, neekspresivne vrednosti, ki jih vnaša na področje umetnosti. Kontrola situacije pomeni pravzaprav kontrolo lastnega vnosa, lastnega dodajanja. Ta askeza je vidna takoj: črta, točka, enostavna geometrična oblika (svetlobne projekcije ali predmeti) so pravzaprav edini gradbeni elementi hierarhičnih zaporedij. Podobna (formalna) enostavnost označuje zaporedje kot matematično načelo. Pa vendarle se znajdemo pred instalacijami, kjer kljub pripoznanju te enostavnosti naša izkušnja trči ob steno. Kaj nas ustavi? In kako lahko to zaobidemo? Čeprav se kar hitro dokopljemo do urejevalnega načela zaporedja (večinoma gre za niz lihih števil), nam je njihova hierarhičnost še vedno uganka. Zakaj je ta črta ponovljena večkrat kot druga? Hierarhije pomembnosti so bistveni moment, okoli katerega se zgošča problematika te razstave in Petercolovega dela nasploh. Ni naključje, da se napetost med prepuščanjem procesu in odločitvijo zoper njega ponavlja na različnih nivojih, začenši z izhodiščno izbiro, kaj obravnavati kot predmet umetnosti. Vprašanje je, kaj je bistveno za umetnost. Če vstop v polje umetnosti pomeni postavljanje dovršenosti (popolnosti) obstoječih sistemov pod vprašaj, je za umetnost bistvena reorganizacija sistemov pod drugimi pravili. Umetnik jemlje izseke realnosti, ki jih umetnost podredi drugi sintaksi, in jih vrne realnosti kot nekaj, česar se ne da preprosto utopiti v morju prepoznavnih izkušenj. Nekaj, kar zahteva reorganizacijo naših perceptivnih možnosti in poti ustvarjanja smisla.

Hierarhična zaporedja pripeljejo Petercolov modus operandi do skrajnosti: ni »objektivnega« razloga za dajanje prednosti nekaterim elementom niza, hkrati pa te odločitve niso arbitrarne. So izraz neke nujnosti, ki je pozitivistični pogled na svet ne more razložiti. Vrednostnemu sistemu, ki določa hierarhiziranje, ne moremo priti do živega. Zakaj je ravno ta linija pomembnejša od točke je rezultat inkomenzurabilnosti umetnostnega početja, njegove nezmožnosti redukcije na isto mero z drugimi sistemi. Mogoče smo tukaj najbližje odgovoru na ključno Petercolovo vprašanje, kaj je bistveno (za umetnost). Gibanje, ki si svojo mero iznajde samo.

Kurator: Vladimir Vidmar

 

Goran Petercol (1949, Pula, Hrvaška) je začel razstavljati v sredini sedemdesetih let. Za njegovo delo je značilna procesualnost, zavedanje o omejenosti delovanja in danih količin, ki sestavljajo delo. Zanima ga, kako spodkopati čistost konceptualnih struktur. Za svoje instalacije od sredine leta 1985 uporablja svetlobo. Petercolova dela z materialnimi in nematerialnimi oblikami, prostori in vmesniki, spontanimi in domnevnimi umetniškimi procesi, se ukvarjajo predvsem s problemom pomena ustvarjanja. Je avtor dvajsetih gledaliških scenografij. Predaval je na Akademiji za uporabne umetnosti na Reki. Bibliografija Gorana Petercola vsebuje več tematskih in monografskih knjig.

 

fotografije postavitve © Dejan Habicht