Aleksandra Domanović, Harun Farocki, Vadim Fiškin, Pakui Hardware, Christopher Kulendran Thomas v sodelovanju z Anniko Kuhlmann, Marko Peljhan, Fatima Al Qadiri in Dalton Caldwell

Nove tehnologije so ključne za pospeševanje kapitalističnih operacij, skladno z njimi pa tudi niso več nujno orientirane na človeške akterje ali instrumentalne zanje. Razstava se osredotoča na vlogo digitalnih tehnologij in planetarne komputacije za organizacijo globalnega prostora, ki ga strukturirajo na načine, v obsegu in s hitrostjo, ki uhajajo človeškim perceptivnim in kognitivnim kapacitetam. Razstava fragmentarno registrira posledice in potenciale premika gonilne sile družbene organizacije na stran avtomatiziranih in vse bolj avtonomiziranih procesov. Ob tem odpira tudi vprašanje, kako sodobna umetnost, ki je kot polje sicer še v veliki meri zavezana svoji humanistični osnovi in (človeškemu) gledalcu, lahko registrira vzpon nečloveških akterjev, mrež in sistemov, ki v organizaciji sodobnih kompleksnih kapitalističnih družb čedalje bolj prevzemajo vodilno vlogo.

UCOG-144 (Marko Peljhan) zazna selitev družbene moči iz fizičnega v signalni teritorij telekomunikacij, ki ga obvladujejo vojaški in komercialni interesi, a posamezniku ni neposredno viden ali dostopen. S psihogeografskim taktičnim remapiranjem in figuro nomadskega akterja anticipira transformacije urbanega prostora v smeri povečane militarizacije in hkrati mobilnosti, pretoka. Dostop do mreže je sprva subverzivna taktika, vezana na obstoj takrat že izginjajoče ločnice med fizičnim in digitalnim prostorom, a premik od figure umetnika-kot-hekerja k telesu-kot-podatku oznani kolaps ločnice, v katerem je nenehna povezanost pravzaprav imperativ. Constant Update (Fatima Al Qadiri in Dalton Caldwell) z uporabo opozorilnih zvokov in besed raziskuje digitalno stimulirano in dez/organizirano pozornost ter anksioznost. Samorefleksivno odpira vprašanje o kriterijih »novosti« in »obsoletnosti« ter o dinamikah informacijske ekonomije, ki jo poganjajo inovacije. Zvok nenehnega posodabljanja hkrati tudi signalizira, da je dom postal primarno prizorišče produkcije. Potencial sodobne tehnologije za kolektivno lastništvo tega produkcijskega sredstva – doma, je izhodišče projekta New Eelam (Christopher Kulendran Thomas v sodelovanju z Anniko Kuhlmann), ki je tudi start-up podjetje. V kontekstu tehnološko pospešene dislociranosti razvija idejo globalne stanovanjske naročnine, ki bi temeljila na skupni lastnini in omogočila likvidnejšo obliko državljanstva onkraj nacionalnih meja. Izhaja iz nerealiziranih možnosti neo-marksistične samoupravne države Eelam, a si oblikovanja novega ekonomskega modela ne zamišlja z vračanjem k zgodovinskim oblikam, ampak z uporabo transformativnega potenciala digitalnih tehnologij in pospeševanjem tehno-kapitalističnih vektorjev, ki že kažejo onkraj obstoječih socio-ekonomskih institucij in struktur. Hottest to Coldest (Aleksandra Domanović), je rezultat algoritmičnega procesiranja urbanega prostora. Algoritem tega dela, ki je v pogonu že od leta 2008, s spleta zajema podatke o temperaturah glavnih mest in imena le-teh prerazporeja naslovu ustrezno, brezbrižno do političnih, kulturnih ali drugih človeških interesov. Nemetaforično beleženje ozračja splošči geopolitične hierarhije in politične, kulturne, tehnološke in druge antropogene faktorje obravnava enakovredno z naravnimi kot klimatske dejavnike, ki oblikujejo globalno okolje. Možnost podaljšanja delovnih procesov pozno v noč vpelje izum elektrike, proizvodnjo brez prekinitve mehanizacija, digitalizacija pa 24/7 globalno ekonomijo. Sun_Stop (Vadim Fiškin) oznanja prostor nenehne osvetljenosti – aktivnosti, vidnosti, nadzora –, v katerem gibanje sonca v obratu futuristične zmage nad soncem zamenja pulziranje svetlobe po optičnih kablih. Hitrost pretoka informacij se vzpostavi kot nova mera časa. Spanec kot oviro 24/7 ekonomije odpravlja avtomatizacija. In the Blink of an Eye (Pakui Hardware) kaže na obsoletnost človeškega telesa in redefinicijo »trenutka« v kontekstu visokofrekvenčnega algoritemskega trgovanja, ki uvaja tempo, ki mu lahko sledi le digitalna entiteta. Obsoletnost človeškega očesa pa v kontekstu avtomatizacije vida, ki vzpostavlja nov vizualni režim, obravnava tretji del cikla Eye/Machine (Harun Farocki). Posveča se konceptu »operacionalnih podob«, ki nimajo reprezentacijske, ampak izvrševalno funkcijo in ki jih ustvarjajo stroji za druge stroje, zato so le redko, če sploh, vizualizirane za človeške oči. Eye/Machine III beleži obrise novega od človeka hiperalieniranega sveta avtomatizacije, procesov inteligentnih strojev in sistemov, od katerih je danes čedalje bolj odvisno delovanje na vseh ključnih družbenih področjih.

Kuratorica: Tjaša Pogačar

S podporo:

Riko d.o.o.

Bevk perović arhitekti

Eltus plus d.o.o.

Zahvale: MG+MSUM, Antje Ehmann, Harun Farocki GbR, Andrej Kovačič, ID:doma, Zachary Kaplan, Rhizome, Larisa Kazić, Andrej Usenik, Andrej Škufca

fotografije postavitve © Lara Žitko