Sicer razvejano in kompleksno problematiko, ki jo v svoji raziskovalno naravnani umetniški praksi odpirata Špela Petrič in Miha Turšič, lahko z ozirom na predstavljene projekte poskusimo nakazati z vprašanjem, za katerega se zdi, da te praktične poskuse motivira. To je vprašanje možnosti in načinov vzpostavljanja relacije z nečloveškim – najsi bo rastlinskim, živalskim ali tehnološkim drugim –, ki ne bi temeljila na privilegiranju »človeškega«. Projekti se ne osredotočajo toliko na kritiko antropocentrizma, kolikor že izhajajo iz njegove krize, ki jo v dobi »antropocena« poglabljajo globalni ekonomski procesi, okoljske spremembe, raziskave kognitivnih, bioloških in informacijskih znanosti ter tehnološki razvoj.
Petrič in Turšič na preseku znanosti, umetnosti in oblikovanja artikulirata relacijsko prakso, ki se opira na možnosti tehnološkega preoblikovanja živega in njegov potencial za nove načine konfiguracije subjektivitete v odnosu z nečloveškim. To pa povratno sproža premislek (in redefinicijo) pojmovanj »človeškega«, relacije med naravo in kulturo, organskim in sintetičnim, biološkim in tehnološkim itd. ter iz teh distinkcij in ločnic izpeljanih normativov, vrednostnih vzorcev in hierarhij. Nenazadnje odpira tudi možnost za (re)konceptualizacijo in širjenje dometa subjektivnosti ter razvijanje etike in politike, ki bi ustrezali taki post-človeški perspektivi. Ti poskusi pa zaenkrat še ostajajo »in vitro« sodobne umetnostne institucije. Zato kličejo po premisleku njenih formatov produkcije in v njih impliciranih relacij, s tem tudi samega medija razstave kot osrediščene okrog človeškega akterja in odpirajo (še nerazrešeno) vprašanje, kakšno preoblikovanje bi bilo tu potrebno, da bi se lahko izpostavili tveganjem in potencialom, ki jih prinaša proces becoming-other-than-human.
V ospredju projektov Skotopoeza, Fitateratologija in becoming.a(thing) sta izkoriščanje in oblikovanje zmožnosti vpletenih entitet in materialnih procesov za hibridizacijo, med- in trans-vrstno komunikacijo, interkognicijo, kontaminacijo, prevajanje in mutacije pomena. V Fitateratologiji, drugem projektu serije Soočanja z rastlinskim drugim, kjer Petrič raziskuje rastlinske principe v prizadevanju za vzpostavitev interkognicije med rastlino in človekom, se spolna reprodukcija in krvno sorodstvo umakneta drugim načinom prenosa informacij in medvrstnemu mešanju. Biotehnološko spočeti rastlinski zarodki, ki jih informirajo spolni hormoni, pridobljeni iz umetničinega urina, razvijejo svojevrstno morfologijo; iz presečišča biosemiotičnih procesov se rodijo hibridne entitete, ki zabrišejo meje med rastlinskim, človeškim in tehnološkim. Krhke zelene »pošasti« (tératos), ki jih pri življenju ohranjata tehnološko posredovana skrb in nega. Make kin, not babies! Toliko, kolikor so projekti osredotočeni na vzpostavljanje relacij in njihov inženiring, je v ospredju tudi vprašanje njihove »arhitekture«. Posebna pozornost je posvečena načrtovanju inkubatorjev, ki omogočajo ektogenezo rastlinskih mešancev. Ali pa recimo mehaniki habitona v projektu Naval Gazing kot primeru arhitekture, ki je načrtovana za pogoje in dimenzije morskega prostora in ekologije in ki si jo bodo sčasoma prisvojili tamkajšnji prebivalci. Tudi Voyager/ 140 AU vpeljuje prostorsko in časovno perspektivo onkraj človeške mere. Kot digitalna proto-življenjska algoritemska oblika, ki posnema metabolično zanko in je namenjena za računalnik sonde Voyager, vprašanje nasledstva ter relacije med človekom in tehnologijo postavi v post-humanistično perspektivo: tehnološka entiteta tu ni orodje ali podaljšek človeka, temveč emancipirano tehnološko umetno življenje, ki zmore samostojno vztrajati v nezemeljskih pogojih. Če se razstava odpira s projekti, ki se osredotočajo na vprašanje emancipacije nasledstva v obliki umetnega življenja in post-človeške prihodnosti, ki ne bi bila zgolj reprodukcija sedanjega, se v Skotopoezi in Fitateratologiji fokus nato obrne k poskusom interkognicije med umetnico in nečloveškim (rastlinskim) drugim. Prej omenjeno zadrego glede vloge obiskovalca in možnosti vstopanja v to »interkognitivno umetnino«, kot jo poimenuje Petrič, pa načenja projekt becoming.a(thing). Kot participativni semiotični laboratorij vzpostavi vmesni prostor negotovih povezav, v katerem v proces tvorjenja in mutacij pomena, produkcije smisla in nesmisla – proces, ki ni obravnavan kot privilegij ljudi, ampak se »poraja iz materialnosti vseh vpletenih« – enakovredno vstopajo tako človeški kot nečloveški agenti.
Kuratorica: Tjaša Pogačar
Razstavni dogodki
14. 10. 2017, 17.00-20.00: becoming.a(thing), participativni semiotični laboratorij
19. 10. 2017, 18.00, vodstvo po razstavi s kuratorico
26. 10. 2017, 18.00, Domen Ograjenšek: Umetnost in njena vloga v medvrstnih konfrontacijah, predavanje in pogovor z Domnom Ograjenškom in Majo Burja.
Razstavni projekt je nastal v koprodukciji Galerije Škuc in Mesta žensk ter v sodelovanju z Galerijo Kapelica.
Zahvale: Scenart, Slavko Glamočanin, Galerija Kapelica, Simon Gmajner
*
Del serije projektov Soočanja z rastlinskim Drugim je nastal v okviru evropskega projekta Zaupajte mi, jaz sem umetnik v produkciji Galerije Kapelica / Zavoda Kersnikova in s podporo programa Ustvarjalna Evropa Evropske unije, Leonardo da Vinci LLP, Ministrstva za kulturo RS, MOL – Oddelka za kulturo in Amsterdams Fonds voor de Kunst.
foto © Dejan Habicht
foto © Špela Petrič & Miha Turšič