Umetnica: Katarina Jazbec
Sokoreografinja filma Ne morete me avtomatizirati: Angeliki Diakrousi
Kuratorka: Iva Kovač
___________
Obrazstavni dogodki v Galeriji Škuc
4. 10., 18.00: Ogled razstave s kuratorko in umetnico v angleščini
12. 10., 17.00: Ogled razstave s kuratorko v angleščini
13. 10., 16.00: Ogled razstave s kuratorko v slovenščini
23. 10., 17.00: Ogled razstave s kuratorko v slovenščini
24. 10., 17.00: Ogled razstave s kuratorko v angleščini
Festivalski dogodki v Galeriji Škuc
5. 10., 16.00: Feministična infrastrukturna kritika (FKW): Predstavitev in pogovor z urednicami in avtoricami zbornika FKW
9. 10., 17.00: Feminizem, umetnost, literatura in Kurdsko žensko gibanje (ČKZ): Predstavitev novih številk zbornika ČKZ
Skupaj z razstavo je umetnica vodila tudi dvodelno delavnico Deljenje sanj z večvrstnim svetom.
Več o obrazstavnih in festivalskih dogodkih si lahko preberete na spletni strani Mesta Žensk!
___________
Sanjamo skupaj
Vabilo Katarine Jazbec k ponovnemu premisleku o sestrstvu in sorodstvu pri skupnostnem filmskem ustvarjanju
Za številne obiskovalke festivalov, galerij in muzejev je običajno, da se gibljiva slika uveljavlja kot eden od prevladujočih medijev v kontekstu vizualnih umetnosti in je lahko končni produkt različnih procesov. Na svoji samostojni razstavi z naslovom Sanjamo skupaj mlada slovenska umetnica in filmska ustvarjalka Katarina Jazbec razkriva metode in zapletene postopke, ki jih je razvila za vključevanje protagonistk_ svojih filmov (v dialogu) pred kamero. Z izhodiščem v njenih štirih nedavnih delih, Kjer se nahajamo, Pri krušni peči klekljamo skupaj, Ne moreš me avtomatizirati in Sledi kamnom, sledi kamnov, je obiskovalka_ na razstavi Sanjamo skupaj soočena z razširjenimi prostorskimi instalacijami. V treh delih razstave je obiskovalka_ povabljena, da preizkusi dele procesa, ki so ga doživele_ protagonistke_ v filmih. Namesto da bi se potopili v iluzijo, instalacija spodbuja obiskovalko_, da ustvari vzporeden (nedokumentiran) film, ki se odvija v galerijskem okolju.
Katarina Jazbec do protagonistk_ svojih filmov pristopa na različne načine. Lahko gre za preprosto povabilo k skupnemu branju, deljenju misli in izkušenj ali skupnemu bivanju v prostoru in času. Te metode uporablja, ko se povezuje z ljudmi iz okolja, od koder prihaja, z družinskimi članicami in ženskami v njenem domačem kraju.
Prvo delo, s katerim se srečamo ob vstopu v razstavni prostor, je film Pri krušni peči klekljamo skupaj, v katerem umetnica prikazuje notranje in zunanje prostore, kjer bivajo starejše ženske v Cerkljanskem hribovju. Film, posnet s 16-milimetrsko kamero, spominja na antropološki dokument preteklega časa. Ženske pred kamero izvajajo naučene geste, ki jih ponavljajo že od otroštva. Klekljanje je obrtniški izdelek dolgotrajnega procesa v sodobnem gospodarstvu, razumljen kot nacionalna dediščina in dediščinski turizem. Za umetnico ti posnetki obujajo osebni spomin na prababico in na družbeni kontekst, ki ga ustvarja skupna praksa klekljanja, hkrati omogočajo vpogled v skrito lokalno animistično imaginacijo. Film se nadaljuje v instalacijo, kjer enajst keramičnih ploščic, podobnih tistim, ki so vgrajene v krušne peči, prikazuje risbe in čipke, ki upodabljajo naravno krajino, nepovezane dele telesa in več kot človeške prebivalce gorskega območja. Podobe na ploščicah izvirajo iz zgodb, ki so jih verjetno delile klekljarice. Katarina Jazbec ne podlega nacionalnemu mitotvorstvu in ekonomski izrabi dediščine, nanjo se sklicuje prek druge epistemologije, ki ne daje prednosti človeku kot središču sveta.
Kjer se nahajamo, video iz leta 2016, je razstavljen kot nekakšna opomba k delu Pri krušni peči klekljamo skupaj (najbolj nedavno delo na razstavi) in nam pomaga pri razumevanju njegovih pomenov. V filmu Kjer se nahajamo protagonistke_ – družinske članice Katarine Jazbec in umetnica sama – razpravljajo o knjigi, ki so jo skupaj prebrale. Video je vpogled v odnose med širšimi družinskimi člani v obdobju sprememb po izgubi ljubljene osebe – prababice, ki je bila klekljarica (in je nekako utelešena v mnogih ženskah, prikazanih v delu Pri krušni peči). Žalujoče družinske članice berejo in razpravljajo o kratki zgodbi Ženska z volkom Mojce Kumerdej, v kateri mati po smrti svojega otroka posvoji volčjega mladiča. Ustvarjanje sorodstvenih vezi, ki presegajo družinske in vrstne meje, postane podlaga za družinsko razpravo. Čeprav podrobnosti pogovorov niso razkrite, le bežno ujamemo različne perspektive med ženskami iste družine. V delu Kjer se nahajamo radikalna zamisel o preseganju družinskih vezi z medvrstnimi afinitetami predstavlja drzno predpostavko, ki presega prenovo odnosov znotraj širše družine, ter prispeva k različici sestrstva bell hooks z razširitvijo ideje solidarnosti na več kot človeški svet.[1] Videu je priložena natisnjena kratka zgodba Ženska z volkom Mojce Kumerdej. Vabimo vas, da v galeriji najdete prostor, kjer se dobro počutite, in jo v miru preberete.
Naslednji dve deli na razstavi nas popeljeta v prostore, ki jih je Katarina Jazbec srečala pozneje v življenju, (post)industrijske pristaniške krajine Rotterdama ter rudnike in livarne v regiji Porurja, daleč stran od naravnega okolja njenega otroštva. Da bi angažirala protagonistke_ v teh dveh filmih, umetnica uporablja bolj domišljene metode, ki jih deli z obiskovalkami_ci razstave kot prostorske instalacije, ki presegajo filmski format. Katarina Jazbec povabi tako protagonistke_ filmov kot občinstvo, da svojo domišljijo in telo uporabijo drugače. Ne moreš me avtomatizirati prikazuje spolno razdeljeno delovno silo v mednarodnih pristaniških mestih. Cismoški protagonistke_ v filmu so t. i. »ritzaroši«[2], eden zadnjih neavtomatiziranih poklicev v sicer popolnoma avtomatiziranem pristanišču. Skupaj z Angeliki Diakrous je Katarina Jazbec pripravila vrsto telesnih vaj, ki so namenjene osredotočanju na gibe, ki jih moški izvajajo v svoji vsakodnevni rutini. V nasprotju z Rudolfom Labanom in njegovimi korektivnimi vajami sta umetnici za industrijske delavce ustvarili vaje, ki poudarjajo, da lahko človeško (in več kot človeško) telo naredi veliko več kot le vestno izpolnjuje sklop navodil. Napotki, napisani na stenah galerije, obiskovalce vabijo, da se postavijo v čevlje »ritzarošev«, ki so pred kamero izvajali koreografirane gibe. Človeške_ protagonistke_ in računalniško generirane podobe slepih potnic_ (živali) so svetilniki okoljskega upanja v postapokaliptični scenografiji največjega pristanišča v Evropi. Z opazovanjem (ne pa poseganjem vanje) binarno spolno razdeljenih (delovnih) prostorov nas Jazbec popelje od (še ne avtomatiziranega) t. i. nekvalificiranega dela k postdelovnim imaginarijem podnebne krize.[3] Film Sledi kamnom, sledi kamnov je prav tako posnet v opustošeni (post)industrijski krajini okoli reke Ruhr, ki priča o širjenju industrije v Evropi, njenem zatonu in njeni selitvi v druge dele sveta. Ob razmišljanju o globokem času, ekološki krizi in družbenem vplivu industrije in njenega propada, protagonistke_ (geologinja, delavci v jeklarni in mlade_ okoljevarstvenice_) uporabljajo različne kamne, da sodelujejo v eksperimentu deljenja sanj, ki raziskuje njihovo povezavo s človeškimi in nečloveškimi svetovi. Ob srečanju z risbami, ki na različnih materialih, razporejenih v galerijskem prostoru, dokumentirajo umetničnine sanje o živalih, je obiskovalka_ razstave povabljena_ k samorefleksiji in raziskovanju lastnih sanj.
Katarina Jazbec zajema pokrajine in ljudi, prepleta bogato tkanje povezav in izkušenj. Razstava razkriva občutek sestrstva kot oblikovanja sorodstva, ki presega družinsko in spolno določeno razumevanje besede, ter kot predlaga Donna Haraway v knjigi Staying with the Trouble, goji večvrstno pravičnost.
Iva Kovač
___________
Katarina Jazbec (ona) je vizualna umetnica in filmska ustvarjalka, ki uporablja participativne umetniške metode, kot so telesne vaje, delo v bralnih skupinah, rituali in pisanje. V odziv na kompleksne in razdvojene čase, v katerih živimo, išče nove oblike pripovedovanja, ki prenašajo večplastnost perspektiv. Osrednje vprašanje Katarininega ustvarjanja je vprašanje človeške in nečloveške avtonomije v trenutnem ekonomskem sistemu. Njena nedavna dela se umeščajo na presek pokrajine in dela. Soočenje slednjih izvira iz njene izkušnje bivanja v skrajno nadzorovanem naravnem okolju Nizozemske in odraščanja med divjo naravo Slovenije. Katarina, rojena leta 1991 v Sloveniji, od leta 2015 živi v Rotterdamu. Je alumna amsterdamske Rijksakademie. Njeni filmi so bili prikazani na mnogih filmskih festivalih po svetu.
___________
[1] Kjer se nahajamo, ki se dobro umešča v splošno temo Sestrstvo ob 30. izdaji festivala Mesto žensk, prikazuje sestrstvo kot povezavo med ženskami iste družine in hkrati presega kritično feministično uporabo tega izraza. Film nas spomni na odločilno redefinicijo sestrstva kot orodja za politično solidarnost med ženskami različnih kontekstov, ki eksplicitno zavračajo rasizem, klasizem in druge oblike zatiranja, kar predlaga bell hooks v svojem delu Feminist Theory: From Margin to Center in zavrača hegemonistični izraz, osredotočen izključno na spol, ki spodkopava možnost, da bi feministično gibanje sodelovalo pri razgradnji drugih prepletajočih se oblik zatiranja, ki jih občutijo ženske in spolno nekonformne osebe.
[2] V luškem žargonu so ritzaroši pričvrščevalci tovora oziroma luško-transportni delavci.
[3] Kathi Weeks v svoji temeljni knjigi The Problem with Work / Feminism, Marxism, Antiwork Politics, and Postwork Imaginaries govori o delovnem mestu kot prostoru, kjer se ljudje oblikujejo kot binarno ospoljeni_e delavke_i in v odgovor ponudi post-delovno perspektivo, ki presega idejo ospoljenega dela in delovnega mesta kot prevladujočega okolja za samorealizacijo.
___________
Literatura:
Haraway, J. Donna. 2016. Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene. Durham in London: Duke University Press.
hooks, bell. 1984. Feminist Theory: From Margin to Center. Boston: South End Press.
Kumerdej, Mojca. 2016. Ženska z volkom. Ljubljana: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti.
Weeks, Kathi. 2011. The Problem with Work / Feminism, Marxism, Antiwork Politics, and Postwork Imaginaries. Durham: Duke University.
___________
Oblikovanje: Lea Jelenko
Naslovna podoba: Katarina Jazbec Sledi kamnom, sledi kamnov
Angleška lektura: Tina Toličič
Slovenska lektura: Aleš Belšak
Fotografije z odprtja: Sara Rman
___________
Organizacija in produkcija: Mesto žensk, Galerija Škuc
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
