Kako početi stvari z besedami? Na to vprašanje se osredotoča umetniško raziskovanje Lale Raščić, ki s svojo analizo izpostavlja zanimivo napetost med polji tekstualnosti in narativnosti. Ta se v njenih delih, ki najpogosteje zaživijo v obliki narativnega performansa, nikoli enostavno ne razreši, prav nasprotno. Delo Lale Raščić »žonglira« na napeti vrvici med jezikom in performansom, ne da bi se kadar koli opredelilo do meje med tema poljema.
Izhodiščna točka njenih umetniških raziskav je praviloma tekst, naključno najdeni fragment ali skoraj pozabljeno besedilo, ki sproži verižno reakcijo razvozlavanja slojev. Začetna gesta Lale Raščić je zelo blizu tistemu, čemur Derrida pravi iterabilnost, ponovljivost (lingvističnega) znaka. Znak se ne izčrpa v trenutku svojega zapisa, pomen se lahko izmuzne avtorjevi intenci in kot različen živi neodvisno od posamične produkcije in recepcije, kar pomeni, da dobi besedilo v gesti Lale Raščić suverenost, s katero spretno nevtralizira zastarele koncepte avtentičnosti. Tako nas delo No Country Other than Liberty, v katerem sledi potopisu francoskega anarhističnega geografa Éliséeja Reclusa, popelje na pot po delti reke Mississippi in odkriva industrijsko krajino Louisiane, ki so jo zaznamovali interesi poznega kapitalizma. Besedilna predloga iz 19. stoletja se srhljivo dobesedno ujema s prizori južnjaške krajine, ki jih je posnela leta 2013, vključno z vsemi politično-ekonomskimi preokupacijami. Podobni igri dekonstrukcije smo priča tudi v delu …brighter than a thousand suns…, ki prav tako gradi na zgodovinski izkušnji, ki pa se vendarle kmalu izkaže za sočasno. Lala Raščić se loteva vprašanja uporabe in zlorabe atomske energije z razslojevanjem treh tekstualnih fragmentov, dveh knjig in enega ustnega pričevanja. Razgradnja teksta ni vidna samo v videu, saj jo radikalizira celotna instalacija, v kateri grafični element iz ene uporabljenih knjižnih predlog dobi samostojno življenje kot stenska slika. Instalacija vsebuje tudi Dogodek, ki deluje kot vdor realnega v simbolno sfero. Gre za svetlobno eksplozijo, ki za hip delo izbriše iz izkušnje obiskovalca, saj izkušnje katastrofe ni mogoče simbolizirati v jeziku ali podobi. Spretno manevriranje z različnimi konteksti in registri najdemo tudi v projektu The Damned Dam, ki je epski tako glede izhodišča v bosanski ustni epski tradiciji kot obsega, saj vključuje raznorodne elemente raziskave, bloga, serije performansov in ilustracije. Iz wellesovskega dogodka, predvajanja radio drame Katastrofa o popuščanju lokalnega jeza v bosanskemu mestu Lukavac in panike, ki jo ta povzroči, Lala Raščić zgradi izredno kompleksen projekt. Pripoveduje futuristično ljubezensko zgodbo o mladem paru, ki se odpravlja na nomadsko epopejo v postapokaliptičnih okoliščinah Balkana, izmaličenega z naravnimi katastrofami. V ta namen obudi tradicionalno obliko epske ljudske pripovedi in z njeno hibridizacijo oz. družbenospolno posodobitvijo spregovori o občutkih negotovosti in nemoči postindustrijske bosanske družbe. Lalina strategija je strategija dvojne pisave. Zdi se, da je v soočanju dihotomičnih elementov fikcije in faktičnosti, pravljičnosti in dokumentarnosti, prepletanju vlog avtorja, interpreta in igralca delo Lale Raščić na poti dekonstrukcije, ki v dvojni gesti sprevrača klasične opozicije in destabilizira sisteme vednosti, saj, kot pravi Derrida, »dekonstrukcija ne sestoji iz prehajanja z enega koncepta na drugega, temveč iz sprevračanja in premeščanja konceptualnega reda, kot tudi nekonceptualnega reda, ki konceptualni red artikulira«.
Znak opredeljuje tisto, kar je odsotno – to, da je opredeljen z drugimi znaki. Zato ni prve, izvirne verzije besedil, ki jih uporablja Lala Raščić, obstaja le nenehno drsenje pomenov, ki ga sproži določen jezikovni dogodek. Ta proces Lala razgali v delu Whatever the Object, kjer je naključno najdeni fragment besedila povod za obsežno forenzično rekonstrukcijo, katere končna oblika je spet tekstualna. Tudi deli Sorry, Wrong Number in A Load From the Inside sledita podobni logiki razgrajevanja simbolne konstrukcije: v prvem primeru na podlagi radio drame, kjer nesinhronost zvoka in podobe izpostavi razpoke v prisotnosti/avtentičnosti sporočila, ki naj bi jo človeški glas zagotavljal, v drugem pa s farsično nesočasnostjo dogajanja na fotografijah Freudovega stanovanja iz leta 1937 in komedijantsko prisotnostjo umetnice, ki ji umestitev v kuliso vsakič znova (freudovsko?) spodleti. Performansi Lale Raščić se tako dobesedno navezujejo na lingvistično vzporednico te umetniške zvrsti – kot performativi ustvarjajo neko realnost sami iz sebe, vendar z jasnim derridajevskim poudarkom, da je uspešen performativ vedno nečisti performativ – svoj uspeh dolguje dejstvu, da vselej nekaj ponavlja.
Kustos: Vladimir Vidmar
Spremljevalni dogodki:
Otvoritveni performans Damned Dam v izvedbi Lale Raščić in Jusufa Brkića: četrtek, 6.3.2014, ob 21. uri
Vodena ogleda razstave s kustosom: sreda, 19.3., in četrtek, 27.3., ob 18. uri.
______________________________________________________________________________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.