Luka Savić: Splošna filozofija in izpoved posameznika
26. 2. 2020 - 12. 6. 2020
aktualna razstava


Umetnik: Luka Savić

Kurator: Guy Robertson

___________

Obrazstavni dogodki:

26. 2. ob 18.00: javno vodstvo z umetnikom Luko Savićem in kuratorjem Guyjem Robertsonom (dogodek bo potekal v angleškem jeziku)

12. 3. ob 18.00: pogovor med umetnikom Luko Savićem in Juretom Dušakom

16. 4., 24. 4., 7. 5. in 14. 5. ob 18.00: Serija predavanj in pogovorov | Luka Savić

28. 5. ob 18.00: Spletno vodstvo z umetnikom Luko Savićem

___________

Luka Savić na podlagi študija zahodne filozofije in estetike uporablja različne medije za ustvarjanje enigmatičnih instalacij, ki vključujejo in prilagajajo umetnostnozgodovinske reference ter filozofske ideje. Predvsem ga zanima, kako se abstraktni, univerzalni koncepti nanašajo na individualno izkušnjo: Kako naj, denimo, umetnik uporablja ikonografske motive – vizualne simbole in znake, ki jih umetniki uporabljajo že tisočletja – za komunikacijo s svetom, obenem pa upošteva tudi specifičnosti lastnih izkušenj? Savić nas nato vodi k naslednjemu vprašanju: Ali ima umetnost, ki stremi k univerzalno razumljivemu jeziku, večje izrazne možnosti od tiste, ki ne? Tako kot zamišljena muza v sloviti Melanholiji I Albrechta Dürerja – umetniškem delu, ki ga je Erwin Panofsky, čigar študije ikonografije so prelomnega pomena, opisal kot »objektivni izraz splošne filozofije in subjektivno izpoved posameznika«[1] – vandramo skozi Savićeve instalacije, gnani s simboli navidezno racionalnega in univerzalnega sveta, obenem pa ugibajoči o vlogi oblikovanja mitov in ustvarjalnosti pri prepoznavanju lastnega mesta znotraj njega.

Instalacija Negativna teologija (2017) predstavlja izhodišče te razstave, iz katerega izhaja najnovejše Savićevo delo. Vključuje monokromatično sliko, kos marmorja, v razmerju zlatega reza razrezan na dva dela, in štiri sprehajalne palice iz lesa (Savić pravi: »Sprehajalne palice so iz izleta s prijatelji v hribe z razgledom na Spoleto v Italiji in bi jih lahko razumeli kot referenco na Mojzesovo magično sprehajalno palico«)[2]. Vse je pobarvano v belo. Umetnik pojasni, da sta naslov instalacije in monokromatičnost neposredni referenci na sliko Belo na belem (1918) Kazimirja Maleviča, njena kritična interpretacija pa poklon negativni teologiji – ideji, razširjeni v mističnih, nedogmatičnih religijah, po kateri najvišjega bivajočega ni mogoče definirati pozitivistično, znanje pa naj bi nastajalo v asketskem procesu izpraznjenja samega sebe ali v stremljenju k tišini. Če belino v Savićevem delu beremo na takšen način, potem ne gre toliko za izbris; prisotni objekti namesto tega ponujajo prazen potencial prazne strani, na katero bomo morda začeli vezati naše lastne, osebne mitologije. Kot je izjavil Malevič ob iskanju supremacije umetniškega občutja: »Plavaj! Pred teboj leži svobodno belo morje, neskončnost.«[3]

Savić v novi instalaciji Pošlji moje pozdrave Gabrielu (2020) povzema ideogram stickmana, piktografske figurice človeka, iz neoekspresionistične Standart serije A. R. Pencka, poustvari ga iz kovine v višini 2,1 metra. Savićeva iteracija simbola je v duhu Pencka; ta je stickmana razumel kot prazgodovinski motiv iz jamskih slikarij, ki je združeval besedilo, simbol in podobo na univerzalno razumljiv način. Penck je izjavil: »Vsak Standart lahko imitiramo in reproduciramo, s tem pa postane last vsakega posameznika. To, s čemer se srečujemo tukaj, je resnična demokratizacija umetnosti.«[4] Savićevega stickmana spremljata dva tapecirana simbola, ki nas pozivata k interpretaciji, na steni pa je nameščena škatla iz pleksistekla v obliki mastabe. Njen volumen je enak sodu za nafto, kot ga uporabljata umetnika Christo in Jeanne-Claude v njunih velikih, site specific instalacijah. Mastaba je najstarejša poznana arhitekturna konstrukcija; na mezopotamskih arheoloških najdiščih pa je predstavljala klop pred hišami, kjer so se popotniki lahko ustavili in se spočili.[5]

Druga nova instalacija, Časost časa (2020), združuje različne oblike, ki se v zgodovini umetnosti pojavljajo znova in znova. Med njimi je pet platonskih teles ali »pravilnih konveksnih poliedrov«, o katerih je Platon razmišljal v dialogu, naslovljenem Timaj. Telesa so metafizične reprezentacije zemlje, zraka, vode, ognja in etra (neoplatonsko), iz katerih so, po Platonovem mnenju, bogovi zgradili svet. Umetniki so se vse od renesanse dalje vračali k tem oblikam, navdihovale so jih bodisi kot metafizične reprezentacije bodisi kot pomenljive oblike. Savić trdi: »Po mojem mnenju telesa vsebujejo idejo o univerzalnem, tridimenzionalne tiskane verzije pa uporabljam zato, da pokažem na filozofske in vizualne sledi, ki tečejo od kulture do kulture, od generacije do generacije.«[6] V to instalacijo je vključenih tudi več monokromatičnih fresk, ki jih je navdihnila modra barva, kot sta jo uporabljala Giotto in njegova šola na freskah v Assisiju v Italiji. Še en umetnik, ki ga je ta modra navdihovala, je bil Yves Klein: »Modra je nevidno, ki postaja vidno«, je dejal. »Mislim, da je v tem pogledu upravičeno govoriti o alkimiji slikanja, ki se iz barvnega materiala izteče v napetost vsakega momenta. Vzbuja občutek potopitve v prostor, ki je večji od neskončnosti.«[7]

Kleinove besede nas usmerjajo h ključnemu vprašanju, s katerim se ukvarja tudi Savić, in sicer o območju produktivne napetosti med miselnim svetom (univerzalnimi koncepti in osebnimi mitologijami) ter kontingenco materialnega sveta. Savić je, opisujoč marmornato skulpturo v Negativni teologiji, dejal: »V svojih idejah sem vse bolj začenjal upoštevati notranje lastnosti materialov – in materialu dovoljeval, da ustvarja svoje lastne ideje. Pri marmorju lahko dejansko opazujemo, kako se material upira racionalni aplikaciji ideje: ko marmor klešemo, moramo upoštevati njegove žile. Če zadenemo vanje, se bo skulptura prelomila. Obliko morate prilagoditi v skladu z lastnostmi samega marmorja.«[8]

Nenazadnje velja iz Savićevega dela izpostaviti tudi ponavljajočo se temo popotovanja: sprehajalne palice in sprehajajoče se stickmene, mastabo, namenjeno počitku. Njegovi enigmatični popotniki potujejo od ene topografije do druge, a tudi iz ene dobe k drugi, kar nakazuje na ponavljajoče se, »univerzalne« načine komunikacije, tudi na poskuse njihove uporabe, ki pa jih odmerja njihova kontingentna fizičnost.

Guy Robertson

___________

Luka Savić (1990) je umetnik in filozof, rojen v Ljubljani. Pred študijem filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral vizualno  umetnost na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v istem mestu. Njegova dela so bila razstavljena širom Evrope, nazadnje v: Mahler & LeWitt Studios, Spoleto, Italija (kjer je bil rezidenčni umetnik); Arte Fiera Polis, Bologna, Italija; 31. Grafični bienale, Ljubljana, Slovenija; in Galerija DLUL, Ljubljana, Slovenija. Od leta 2011 do 2017 je bil asistent  Mirana Moharja, člana skupine IRWIN. Od leta 2017 je sodelavec Studijskega arhiva Davida Gotharda, delujoč med Ljubljano, Londonom in italijansko Gorico. Kot gost je predaval na različnih institucijah po Evropi, pomagal pri oblikovanju scenografij in razstav: nazadnje razstavo ruskih ikon v Mestnem muzeju Ljubljana. Trenutno študira na magistrski stopnji na Oddelku za transdisciplinarne umetnosti dunajske Univerze za uporabne umetnosti.

___________

Zahvale: Universität für angewandte Kunst, Mahler & LeWitt Studios, Marku Čučku, Nataši Djukić, Juretu Dušaku, Jaki Gerčarju, Janu Pungerlu, Marku Jo Moggiju, Miranu Moharju and Gali Alici Ostan Ožbolt.

Sponzor: RPS d.o.o.

Fotografije z odprtja: Simao Bessa

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar

___________

[1] Erwin PANOFSKY, The Life and Art of Albrecht Dürer, Princeton 1995, p. 171.

[2] Luka SAVIĆ, The Cantina, Ljubljana 29. 9. 2017, www.mahler-lewitt.org/residents/luka-savic (12. 2. 2020).

[3] Aaron SCHARF, Concepts of Modern Art, London 2006, p. 139.

[4] A. R. Penck citiran v Oliver BASCIANO, A. R. Penck Obituary, The Guardian, 5. 5. 2017, https://www.theguardian.com/artanddesign/2017/may/05/ar-penck-obituary (12. 2. 2020).

[5] Široka kamnita klop, vgrajena v steno hiše, trgovine, ipd. na Bližnjem vzhodu, tudi pravokotna zgradba z ravno streho in rahlo nagnjenimi stranicami, v Starem Egiptu grajena nad grobnicami, postavljenimi na ravnih zemljiščih, s. v. mastaba, www.en.wiktionary.org/wiki/mastaba (12. 2. 2020).

[6] Luka Savić, elektronska korespondenca med umetnikom in kuratorjem.

[7] Hannah WEITEMEIER, Klein 1928-1962, Cologne 1995, p. 39.

[8] Luka SAVIĆ, The Cantina, Ljubljana 29. 9. 2017, www.mahler-lewitt.org/residents/luka-savic (12. 2. 2020).