Pravočasno
15. 5. 2014 - 30. 5. 2014

Simon Hudolin (SBD), Milan Ketiš, Voranc Kumar, Ana Legčević, Timotej Prosen, Anže Sever. Razstava študentov ljubljanske ALUO


V trenutku, ko smo sami brez odgovora na razmere, ki se jim nismo zmožni postaviti po robu, prelagamo zahteve na drugega. Ustvariti se malgré tout, postaviti si nišo, zasesti še nezasedeno ozemlje, ki nas bo opredeljevalo in pomenilo naše mesto pod soncem. Usposobiti se in osamosvojiti, samostojno zaživeti in se preživljati. Biti samostojen. Biti samosvoj. Biti tržen. Biti umetnik? V morju konfliktnih informacij, nasprotujočih si institucionalnih in izveninstitucionalnih paradigm umetnosti in njenega posredovanja, v času totalnega razkroja oporišč, na katerih je doslej slonela vsa naša realnost, cinično obračamo vprašanje: zakaj mladi umetniki nimajo odgovora nanjo?

In vendar je vstop v ateljeje ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje vedno znova izkušnja srečanja z voljo po eksperimentu, refleksiji in preseganju meja.  Vsekakor gre za zaščiteno okolje, svojevrsten laboratorij prostih asociacij, ki se počasi kristalizirajo in iščejo svojo artikulacijo. Okolje vsakdanjih ritualov, nekoliko oddaljeno od sistema, nikakor pa distancirano od gorečih družbenih problemov. Zdi se, da je v tem okolju čas tista osnovna valuta, okoli katere se gibljejo in ustanavljajo medčloveški odnosi: čas, ki ga profesorji namenjajo komunikaciji s študenti, čas, ki ga študenti preživljajo v izmenjavi mnenj in prijateljevanju, predvsem pa čas, ki je pred njimi in ki ga je treba opredeliti, iz njega nekaj narediti.

Zato se čas v dela predstavljenih umetnikov vriva na  zelo različne načine. Ana Legčević ga v delu Štetje/kajenje meri skozi repetitivni dnevni ritual kajenja. Gesto vzpodbudi veliki Dogodek v njenem življenju, ki spremeni pogled na čas, čeprav ta teče naprej, kot je tekel doslej. Vendar kronika serijskih številk cigaretnih škatel in njihove znamke izražajo novo zavest časovnosti, ki jo je treba drugače misliti in beležiti. Na podoben način se Timotej Prosen spušča v refleksijo prostega časa — kljub temu da je ta vselej veljal za kraljestvo svobode, neoliberalni kapitalizem v njem prepoznava neskončen potencial za ekonomsko manipulacijo. Timotejevo mapiraje banalnih vsakdanjih ritualov sprostitve tako subtilno opozori na vsesplošno instrumentalizacijo človeka v službi tržne smotrnosti. Voranc Kumar se od vseh predstavljenih umetnikov s časom najbolj neposredno in tudi najbolj specifično ukvarja. Prva kava je video instalacija, s katero Voranc premišljuje skupno preživeti čas, ki iz skupine študentov naredi skupnost. Zbrani okoli vsakdanjega rituala jutranje kave, posnetega iz treh perspektiv, ki o vsakdanjiku študentov hkrati ponujajo in odrekajo informacije, študentje kažejo strukturiranje časa skozi medčloveške odnose skupnosti. Časovnost je bolj obrobno nakazana v delih Simona Hudolina (SBD) in Anžeta Severja. Čeprav v prvi vrsti raziskujeta omejitve medija in njegovih potencialov pri posredovanju realnosti, oba zabeležita tudi element časovnosti: Simon skozi namenoma obsoletni videz svojih animacij, narejenih z za ta medij neprimernim računalniškim programom, Anže pa z minimalno igro z elementarnimi fizikalnimi zakonitostmi. Leče Anžeta Severja vzpostavijo t. i. livestream svetlobe, ki sloni na istočasnosti, medtem ko Hudolinova Celavi_2.ppt in Celavi_3.ppt v neskončni zanki povzemata transcendiranje časovnosti svojega predmeta − jogijske vaje.

Nazadnje se delo Milana Ketiša na čas ozre skozi performans repetitivnega izvajanja trivialne aktivnosti, ki v svoji ritualnosti in sprejemanju svoje navadnosti dobi poetično, estetsko dimenzijo, ki precej spominja na zgodovinska dela romantičnih konceptualistov lokalne tradicije.

Veliko časa je še pred mlajšo generacijo naših umetnikov, študentov ljubljanske Akademije. Časa, ki ga morajo živeti, misliti in opredeliti. Pa vendar je pravi čas za počasen izstop iz zavetišča izobraževalne ustanove in vstop v široko polje prihodnjega dela. Razstava Pravočasno zato nima ambicije v klasičnem mediju kurirane tematske predstavitve dela mladih umetnikov legitimizirati prek njihovega postavljanja v okvir določenega diskurza, temveč prisluhniti problemom, ki njihove prakse opredeljujejo. Mislim, da je za to skrajni čas.

Vladimir Vidmar

 

V sodelovanju z:

 

 

Obrazstavni dogodki

Vabljeni na pogovor z umetniki v četrtek 22. maja, ob 18. uri.

Vabimo vas tudi na prvo predavanja v sklopu obujenega projekta Umetnina v sredo, 28. maja, ob 18. uri. Predaval bo profesor Sergej Kapus.

 

Zahvale:

red. prof. mag. Jože Barši, mag. Emina Djukić, red. prof. mag. Srečo Dragan, doc. mag. Žiga Kariž, doc. Peter Koštrun, izr. prof. Zmago Lenárdič, izr. prof. Alen Ožbolt

______________________________________________________________________________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.