Natečaj
31. 5. 2017 - 9. 6. 2017


Urška Aplinc, Maks Bricelj, Maja Burja, Gašper Capuder, Janja Kosi, Blaž Miklavčič, Danilo Milovanović •

 

Sleherno umetniško sceno, na določen prostor in čas vezano okolje umetniške produkcije, obvladujejo diskurzi, ki lokalni umetniški produkciji dajejo konceptualni okvir in teoretski kontekst, oporne točke in referenčno polje, hkrati pa v veliki meri določajo umetniško produkcijo tako glede koordinat njenih premislekov kot tudi glede načinov materializacije idej. Po domače povedano, določajo ustvarjanje umetniških del. Naj gre tukaj za zapiranje v stroga formalna pravila klasičnega medija ali pa za procesno odprtost in »nematerialnost« predstavitve, je umetniško delo vedno predmet pogajanja, tehtanja in tuhtanja. Naj gre za artefakt, proces ali situacijo, vselej gre za neko fiksiranje ideje, njeno zajemanje in zamejevanje z določenimi parametri, ki omogočajo njeno prenašanje in/ali predstavljanje. Okoliščine tega fiksiranja nikakor niso nepomembne; ravno nasprotno, so odločilni dejavnik. Produkcijske razmere in diskurz nekega okolja sestavljata osi koordinatnega sistema, znotraj katerega se dogajajo tovrstne odločitve (ali je to v umetnosti morda premočna beseda?) o finalizaciji, artikulaciji ali morebiti formalizaciji, ki ji rečemo umetniško delo. Vsekakor ni nobena novost, da umetniško delo oblikujejo različne silnice, ki določajo njegovo produkcijo in recepcijo, specifika pričujoče razstave pa je, da predstavlja dela, ki za svoj predmet jemljejo te vedno negotove odnose. Tu so pod lupo odločitve, ki določajo način podajanja dela (in umetnika) umetnostnemu sistemu ter njegov trajektorij; dejstvo, da so stvari takšne, bi pa lahko bile drugačne z zelo različnimi posledicami. In ne nazadnje odgovornost, ki jo te prinašajo s seboj.

Sedem sodelujočih umetnikov na razstavi Natečaj secira implikacije odločitve, imenovane umetniško delo. Najbolj shematično ga spremlja svojevrstna kombinatorika nastanka (umetniškega) dela, podana v projektu Blaža Miklavčiča z naslovom Poskus sistema. Ta izkorišča funkcijo »auto-complete« pametne tipkovnice, ki za vsako izbrano besedo nudi izbor treh naslednjih za dokončanje povedi; kar nastane, je diagram izbranih in zavrnjenih poti, kjer se negotov gledalec sprašuje o merilih avtorjevih odločitev in radovedno investira v prekinjene linije. Avtorjeve odločitve in motivacije so prepoznane kot rezultat avtorjevega sloga, ki ga skozi spremljanje uporabnikovega pisanja in spletne interakcije razume že računalnik. Samoironično branje umetniškega ustvarjanja skozi kontekstualno in konsenzualno dinamiko umetnostnega sistema se v videu Maksa Briclja Racket racket dogaja skozi igro s tremi zanikrnimi vsakdanjimi predmeti. Dejstvo, da je lahko nastal »artefakt«, predmet, ki je kljub trivialnosti berljiv znotraj slovnice sodobne umetnosti, ne nakaže le  meje sleherne materializacije ideje v umetniškem delu, ampak tudi izpostavlja notranje protislovje ideje umetniškega dela nasploh kot nečesa, od česar istočasno pričakujemo, da nas bo soočilo z neznanim in da ga hkrati razumemo. Meje umetniškega dela so vendarle včasih bolj neposredno določljive, in sicer ko njihov kontekst določa pozicija moči. Skromen vrtnarski poseg Danila Milovanovića na travniku pred MSUM-om, privilegiranem igrišču za angažirane izjave lokalnih različic relacijske umetnosti in urbanega vrtnarjenja, je bil kljub ohranjanju kontinuitete s predhodnimi posegi, izpeljanimi pod okriljem institucije, predmet presenetljivo hitrega izbrisa; temu je morda botrovalo prav pomanjkanje umetniške pretenzije? Z narekom ne samo umetnostnih institucij, temveč tudi umetnosti kot institucije, ki je marsikdaj utesnjujoč, pogosto pa ponotranjen, nas sooča delo Gašperja Capudra Beli kvadrat. Bolj kot beli kvadrat na črni podlagi, po katerem je obiskovalcu prepovedano stopati, prostor okupira in gibanje obiskovalca organizira pravilo kot tako. Izkušnja umetnosti je tu podana skozi prepoved, a vendar ne gre za kakšno prav inovativno, temveč privzeto iz urbanističnega ali prometnega slovarja, ki tu sovpade z galerijskim. Zdi se, da beli kvadrat na črni podlagi ne dovoli dihati ne umetnikom ne obiskovalcem, vse nas je namreč simbolni svet (sodobne) umetnosti stisnil ob zid. Tesnobna izkušnja črpanja iz vedno omejenega nabora že videnega in devalvacija pomena umetniške geste znotraj paradigme umetnosti, ki vsak odpor že pričakuje in ga zna jemati neresno, dobi svoj izraz v gesti Janje Kosi, kjer se slike samo še nakazujejo za razkošnim in fotogeničnim sobnim rastlinjem. Tako slika, ki se je drži sloves konservativnega medija, kot tudi zeitgiestu ljubši poseg v stilu kritične neokonceptuale tukaj padeta v isti banalni register kulise kulturne potrošnje. Samonanašalnost je osrednje gonilo dela Variable Maje Burja in Urške Aplinc. Performativno delo se z vsako novo ponovitvijo podaljšuje skladno z obsegom odzivov občinstva, ki so tudi poglavitni material njegove vsebine. Delo, ki je hkrati povsem krhko v odvisnosti od interesa umetnostne publike, za katero in skozi katero se uprizarja, je obenem tudi neizprosen stroj za nevtralizacijo njene interpretativne moči in svobode. Kljub nenehni grožnji reprodukcije obstoječega, tišina ni rešitev…

 

Tjaša Pogačar in Vladimir Vidmar

 

Spremljevalni dogodki

31. 5. ob 19h: performans “Variable”, Maja Burja in Urška Aplinc

6. 6. ob 17h:  vodstvo po razstavi

 

Zahvale: prof. mag. Jože Barši, prof. Alen Ožbolt, izr. prof. mag. Žiga Kariž

Razstava je nastala v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje

foto © Dejan Habicht