I’ve seen the future baby, it’s sexy
9. 8. 2022 - 1. 9. 2022
aktualna razstava


Umetnice_ki: COVEN BERLIN, Gvantsa Jishkariani, Karin Ferrari, Lealudvik, Ozge Sahin, Selin Davasse, Slavica Obradović, Virginia Lupu z Mihaelo Minca

Kuratorki: Tia Čiček, Teodora Jeremić

___________

Obrazstavni dogodki

9. 8. ob 18.00: ogled razstave s sodelujočimi umetnicami_ki in kuratorkami

9. 8. ob 19.00: odprtje razstave s performansom Selin Davasse, Seraf in Orakelj (z Ajdovsko deklico)

13. 8. od 12.00 naprej: branje tarota z Urško Aplinc

18. 8. ob 16.30, Slovenska kinoteka: I’ve seen the future baby, it’s sexy, filmski program FeKK

1. 9. ob 18.00: ogled razstave s kuratorko Tio Čiček

___________

Izkušnja vseh, ki se identificirajo kot ženska ali kvir oseba, je neizogibno povezana z občutki krivde in sramu. Ker so vrojeni, jih občutimo v svojem vsakdanu, saj spremljajo naša čustva in izbire. Odločili smo se, da si  zamislimo svet brez takih občutkov. Videti je bilo preprosto, a naši poskusi so bili zaman. Ti občutki namreč niso podedovani, temveč jim botruje niz družbeno-kulturnih procesov. Pri ženskah in kvir osebah sovpadajo z zatiranjem in preganjanjem nenormativnih subjektov oz. »drugega«, ki ga številni diskurzi običajno upravičujejo z njihovim inherentnim potencialom, da spodkopljejo obstoječi heteronormativni in patriarhalni družbeni red.

Trenutno smo priča novemu valu medosebnega in institucionalnega nasilja. Medtem ko konstelacije tesno prepletenih mrež moči zatirajo telesa, seksualnosti in identitete, smo na socialnih medijih priča ponovnemu vzniku ritualnih praks pri sodobnih »uročevalkah_cih«. Množijo se digitalne subkulture samoimenovanih čarovnic[1] iz različnih okolij, ki pritegnejo predvsem mlade, navdane z občutkom, da ne sodijo v obstoječ, vse preveč binaren in zatiralski sistem. Te skupnosti brišejo meje med astrologijo, tarotom, wicco, skandinavskim asatrujem, latinskoameriško brujerio in newage duhovnostjo, jih med seboj brez težav prepletajo, preoblikujejo ter ustvarjajo nove, hibridne oblike čarovništva. Ne glede na individualne pristope v praksi je sodobnim kvir in žensko-identificiranim čarovnicam skupna želja, da porušijo ustaljeni red, saj se povezujejo in hrepenijo po opolnomočenju in svobodnem raziskovanju svoje identitete. To spominja na politični subjekt »čarovnice«.

Razstava I‘ve seen the future baby, it’s sexy nas torej vabi na zdravilno popotovanje ter poziva k rušenju obstoječih omejitev in zatiralskih struktur. Kliče k osvobajanju od določenih vedenjskih vzorcev. Privzemanje identitete »čarovnice« nam pomaga raziskati prostore upora, saj omogoča dekonstrukcijo zgodb in rušenje zatiralskih struktur. Vprašanja o metodologiji alternativne vednosti in njenem pomenu se oklepajo dominantnih struktur klasičnega hegemonskega znanstvenega védenja, ki se reproducira skozi akademske sfere in je pogosto heteronormativno, zahodnjaško in abilistično. Tiste_i, ki ne dosegajo standardov empiričnega znanstvenega procesa oz. posedujejo znanja marginaliziranih skupin, odrinjenih na rob, so za táko vednost moteče_i. Vendar pa pričujočega projekta ne gre enačiti z abilističnimi gibanji, ki »zdravje in dobrobit« povezujejo z oviranjem dostopa do cepiv, ki rešujejo življenja, ter ogrožajo življenja in zdravje drugih. Osredotoča se namreč na alternativno razumevanje produkcije vednosti, ki daje prednost procesu in ne nujno končnemu izdelku. Obenem želi doumeti pomen diverzifikacije in rušenja uniformnih kanonov, iz katerih so sestavljena in ustrojena naša življenja. Ehrenreich in English, ki sta v 70. in 80. letih napisali številna dela o zgodovini medicine in zdravilkah, na primer, opišeta »čarovnico« kot intuitivko in empiristko.[2] Ne sledi slepo doktrinam, pravilom, prepričanjem ali malikom, temveč se zanaša na notranji razum in na eksperimentiranje. Če sprejmemo drugačne načine procesiranja čustev, če delamo v skladu in ne v nasprotju z njimi, se držimo nenormativnih standardov komunikacije in dela ter upoštevamo tudi »skrito znanje«, nas navda občutek moči, ta pa nam pomaga razumeti in se celo odučiti se uveljavljenih vzorcev in struktur, ki kaznujejo naše misli in telesa.

Obiskovalko_ca torej vabimo na popotovanje (kolektivnega) ozdravljenja in odvajanja. COVEN BERLIN obravnava naš odnos do užitka in ruši heteronormativno razumevanje seksualnega užitka ter ga, skupaj z vsemi njegovimi posebnostmi, z roba prestavi v središče dogajanja, kjer ga ni več potrebno zanemarjati, zanikati ali zamolčati. Če sledimo zgledu Virginie Lupu, bomo ugotovili, kako se lahko marginalizacija in subverzija zlijeta v opolnomočenje. Lahko pa ostanemo tudi v mejah popularnega, v domačnem in običajnem okolju, ter ga postavimo na glavo, tako da najdemo načine, kako ga obiti in odkriti skrite pomene, kakor razkrivajo dela Karin Ferrari. Mešanje dejstev in domišljije nam odpre nov svet možnih skritih pomenov in povezav, ki jih posreduje zahodna pop kultura. Lahko bi rekli, da skupaj tvorijo »zgodovino«. Selin Davasse nas spomni na nujo in moč vnovičnega pripovedovanja radikalno predrugačenih zgodb, kjer resničnosti pojejo večglasno, znane strukture pa se stalijo v prelom in preobrazbo. Podobno potrebo po razgrajevanju in ponovnem sestavljanju najdemo v delu  Gvantse Jishkariani, ki se sicer naslanja in gradi na ruševinah preteklosti, a obenem preizprašuje uradne zgodbe s šivanjem, vezenjem, paranjem, krpanjem in rekonfiguracijo. Premišljevanje časovnosti je ključno v ustvarjanju Ozge Sahin, ki raziskuje potenciale našega spomina in njegovo nelinearnost. Lealudvik skozi serijo intimnih poz pokažeta, da je proces aktivnega brisanja in ponovnega pisanja, raziskovanja, razumevanja, spreminjanja in odstiranja pomenov, plast za plastjo, podoben branju tarot kart. Te spreminjajo in postavljajo na glavo pozicije moči, prehajajo normativno dinamiko, vpisano v njihovo preteklost, sedanjost in prihodnost, ter gradijo arhiv telesnih upodobitev. S telesnostjo se ukvarja tudi Slavica Obradović, ki nas spomni, da je koncept »idealnosti« skrajno nedorečen, nestabilen in brezpomenski, saj največjo moč običajno najdemo v tistem  najbolj mehkem in fluidnem v nas.

Potreba po opolnomočenju pride še toliko bolj do izraza v kontekstu serije napadov v zadnjih letih, ki želijo nad našimi telesi vzpostaviti vedno strožji nadzor. V času pisanja besedila, 24. junija 2022, je Vrhovno sodišče ZDA odpravilo sodbo Roe proti Wade.[3] Avtoriteta, ki naj bi zagotovila varno prihodnost, a v resnici služi kot zatiralski ustroj, kjer nista svobodna in zaščitena ne telo ne bodočnost »drugega«, temveč ju namesto tega kontrolirajo in z njima manipulirajo. Napadi na naša telesa bodo ponehali le takrat, ko si same_i zagotovimo moč, ko opolnomočimo tudi ostale, podelimo znanje in izkušnje ter začnemo skupaj graditi prihodnost, ki temelji na vrednotah sobivanja in enakosti za vse.

Tia Čiček and Teodora Jeremić

___________

Kvirovski umetniški kolektiv COVEN BERLIN ustvarja odprt prostor za upor proti sistemskemu nasilju in neenakosti. Posveča se čustvenemu procesiranju, kolektivnemu ozdravljenju, političnemu prevrednotenju in prijaznim strategijam upravljanja s časom.

Gvantsa Jishkariani uporablja različne materiale in tehnike, s katerimi reinterpretira gruzijsko kulturno dediščino. Umetniško in kuratorsko premišljuje neposredno okolje, izkušnje in družbeno-politične resničnosti.

Karin Ferrari preko podob iz popularne in vsakdanje kulture raziskuje sedanjost. Umetniško se osredotoča na spekulativne zgodbe, navdahnjene z vednostjo, ki jo ustvarjajo internetne subkulture na meji med ezoteričnimi utopijami in politično paranojo.

Lealudvik na novo interpretirata okultne in obskurne subkulturne podobe in tako redefinirata heteronormativne stereotipe. Prevzeta z nekanonskimi podobami ustvarjata nove artikulacije odnosa z vizualno kulturo.

Ozge Sahin raziskuje različne odnose med subjekti, predvsem pa zvezo med subjekti in časovnostjo, ki jo obravnava skozi gesto prisvajanja.

Selin Davasse ponovno uporabi različne tekstualne in performativne tehnike, s katerimi koncipira in kolektivno udejanja etiko alternativnih sedanjosti in spekulativnih prihodnosti. V njenem delu so miselni sistemi zgoščeni v intimno žensko ekspresijo, ki se izraža skozi govorne in pevske performanse.

Slavica Obradović dela s fizičnimi in virtualnimi skulpturami, ki prikazujejo telesa v procesu fragmentacije, hibridizacije in postajanja, te hibridne oblike izražanja telesnosti pa razodevajo kompleksna medosebna čustvena stanja.

Virginia Lupu se večinoma ukvarja s fotografijo, kjer prikazuje svoje subjekte, kako bivajo in sobivajo v družbi, ne da bi ob tem njihov videz prilagodila določenim družbenim normam, pričakovanjem ali stereotipom.

___________

[1] Te novodobne čarovnice moramo ločiti od tradicionalnega, slabšalnega pojmovanja čarovnic ali vračinj; tudi zato so v angleškem izvirniku zapisane z veliko začetnico [Witches]. Op. pr.

[2] Ehrenreich, Barbara. English, Deirdre. 20102. Witches, Midwives and Nurses: A History of Women Healers. New York: The Feminist Press at CUNY.

[3] Boj za dostop do varnega splava  je globalni problem, sodba v ZDA pa le zadnji primer v splošni konstelaciji pregona ljudi, ki lahko rodijo. Medtem ko nekatere države nosi naprej neustavljivi »zeleni val« [barva, ki je simbol gibanja za dostop do varnega splava, op. pr.] in se bližajo dekriminalizaciji, druge opuščajo svoje dosedanje zakone in ovirajo dostop (npr. Poljska, ZDA).

___________

Angleška lektura: Arven Šakti Kralj

Slovenski prevod: Iva Jevtić

Slovenska lektura: Inge Pangos

Naslovna podoba: Lealudvik

Oblikovanje: Lea Jelenko

Fotografije z odprtja razstave in performansa Selin Davasse: Simao Bessa

___________

Razstava je prijazno podprta s strani

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

___________