Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti: Dokumenti São Paula
6. 4. 2017 - 30. 4. 2017


Dokumenti São Paula nas popeljejo v osrčje problematike diskontinuirane zgodovine resnice. Na primeru »spodletele« razstave, ki jo je za bienale v São Paulu leta 1969 pripravil Center za napredne vizualne študije (CAVS) na MIT-u na čelu z vodjo centra, eklektično figuro Györgyja Kepesa, umetnika, umetnostnega teoretika, pedagoga, se znajdemo v klasični scenografiji hladne vojne, kje se domene umetnosti in politike nenehno medsebojno kontaminirajo. Kepes, umetnik, ki je mladostno izkušnjo Bauhausa sistematiziral v modernistično didaktiko, je v vlogi vodje CAVS za ameriški paviljon sãopaulskega bienala pripravil razstavo, ki je dela umetnikov predstavljala anonimno v izkušnji sinergijskega neavtorskega sistema, sorodnega naravi. Razstava je v veliki meri slonela na biomorfičnih kvalitetah del in jo je Kepes sam v lahkotnem tonu opredelil kot »praznovanje svetlobe, toplote, hlada, zraka, elektricitete, magnetizma – sil tako vseprisotnih okoli nas, da se pozabimo čuditi njihovi lepoti«. Razstava je dejansko padla v izjemno »elektriziran« kontekst, vendar daleč od konteksta bukolične lepote, ki jo slavi Kepes. Elektriziran kontekst mednarodne umetniške srenje, ki je imela za posledico bojkot bienala v São Paulu leta 1969, je bil posledica radikalizacije že tako ali tako klavrne politične situacije v Braziliji, ki se je po vojaškem državnem udaru leta 1964 še poglobila z represijo vojne hunte 1969. leta. Protestne akcije, kot so Restanyjev manifest Non à la Biennale ali publikacija Contrabienal iniciative Museo Latinoamericano, so poglobile razpoke že utrujene in kompromitirane kulturne politike modernizma.

To je moment, na katerega se naslanja premislek Tadeja Pogačarja. Kako misliti ta očitni kratki stik? »Napaka« tu postane simptom spremembe nekega resničnostnega diskurza, ki oznani, da bomo morali začeti resnico o umetnosti govoriti drugače. Da modernistična zgodba avtonomne, vase zagledane umetnosti kot odpora umazanemu svetu (vsakdanje) politike ne zdrži preizkusa realnosti. Teza o neideološkosti modernizma se v luči njegovih produkcijskih razmer in diseminacijskih mehanizmov izkaže za ideologijo par excellence; diskurz o modernizmu kot prostoru svobode (tj. osvobojenosti od politike) pade pod težo njegove instrumentalizacije v kulturnem kolonializmu, s katerim Združene države s strategijami »mehke moči« (soft power) skušajo dopolnili svojo politiko sile. Kepes se je znašel v precepu, ki je predmet Pogačarjevega zanimanja: kot promotor univerzalističnega narativa modernizma pride v situacijo, v kateri se je modernizem izkazal za vse prej kot univerzalen fenomen. In Kepes, dobronamerni vernik v emancipatorno poslanstvo umetnosti, se je znašel v navzkrižju s kolegi, ki so bili pripravljeni to kontaminacijo diskurza modernizma s političnim interesom sprejeti in jo obrniti sebi v prid, prevzeti politično odgovornost in delovati. Internacionalni duh (moderne) umetnosti, ki ne pozna meja, je trčil ob lastno mejo in s tem se je odprlo za Pogačarja pomembno raziskovalno polje odnosa univerzalističnega diskurza in kolonializma. Nedogodek Kepesove razstave sodi v linijo Pogačarjeve zgodovine diskontinuitet, ki nas sili v iskanje novih izhodov.

Sama razstava odmeva to dejstvo v sopostavitvi zelo različnih materialov, ki vključujejo dokumentarne posnetke razstave, ki jo je Kepes v spremenjeni obliki postavil v ZDA, amaterski posnetek enega izmed svetlobnih projektov, najdene podobe represije represije vojne hunte ter pisno gradivo različnih nivojev dokumentarnosti, od izvornih zapisov do teoretskih in umetniških predelav. Ta značilna poteza Pogačarjevega ‘zgodovinopisja’ namenoma meša registre objektivne in subjektivne vednosti v vozel silnic, ki oblikujejo vsakokratno zgodovinsko realnost. Ker se oblastne silnice vedno vpisujejo na človeško telo, razstavo prečijo policijske ograje, skulpturalni moment, ki aludira na dva načina tematiziranja telesa: telo kot moment kolektivnosti in fizično telo, izpostavljeno ekstremnim stanjem.

Kartografije presekanih poti, slepih ulic in kratkih stikov so značilna gesta Tadeja Pogačarja. Namesto sistematizacije neke pozitivne vednosti Pogačarjeva gesta sledi manku, raziskuje napako. Namesto da bi ponujal in nakazoval rešitve, nas nenehno sooča s primeri, ko zadeva spodleti, se zaplete in sprevrže, ko ne gre več naprej. Zakaj? Za Pogačarja moč in emancipatorni potencial umetnosti ni dejanje normalizacije, ki si prizadeva za neko normativnost, temveč prav manever zoper tovrstne normalizacije. Zato se njegova praksa navdušuje nad fenomenom napake: napaka namreč ni nekaj, kar bi lahko eliminirali z golo močjo resnice, ki počasi prihaja iz sence, temveč skozi formiranje novega načina »pripovedovanja resnice«. Zato se Pogačarjeve študije zgodovine racionalnosti formirajo okoli tovrstnih motenj, ki kažejo, kako zaporedne transformacije resničnostnih diskurzov nenehno producirajo predelave svoje lastne zgodovine. »Kar je bilo prej dead end, lahko postane rešitev«. In dejansko smo priče prav takemu preobratu: nova generacija umetnikov bo prevzela polno odgovornost za kontaminacijo umetnosti s politiko in na tej osnovi vnovič opredelila polje svojega delovanja. Zato menim, da je Pogačarjevo vračanje k temu trenutku v skrajni točki aluzija na današnji kontekst, v katerem klinč neoliberalne logike in paradigme sodobne umetnosti kaže, da smo prišli do konca nekega načina govorjenja resnice o umetnosti. Čas je za novega.

 

Vladimir Vidmar

 

Dogodki

19. 4. ob 18h: Pogovor z umetnikom

 

Tadej Pogačar (roj. 1960, Ljubljana) je umetnik, kustos in umetniški vodja Centra in Galerije P74 (od 1997). Je direktor in ustanovitelj Muzeja sodobne umetnosti (1990), ki od leta 1993 deluje pod imenom P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti (PMCA). Pogačar je ustanovitelj in direktor zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. (ustanovljenega leta 1998), neprofitne kulturne institucije, ki upravlja Center in Galerijo P74 in Kapsulo, specializirano knjigarno knjig umetnika in projektni prostor v Ljubljani. Pogačar je sodeloval na številnih razstavah, pred nedavnim v Espaivisor – Visor Gallery, Valencia (2013), Galeriji PM, Zagreb (2013), Gallery for Contemporary Art, Leipzig (2012), ZKM – Centre for Art and Media, Karlsruhe (2011?2012), Vojvodinski muzej sodobne umetnosti, Novi Sad (2011) in Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2011), prav tako pa je razstavljal na bienalih v S?o Paulu, Benetkah, Istanbulu, Pragi in Tirani ter na Manifesti 1 v Rotterdamu. Razstavljal je tudi v MUMOK-u na Dunaju (2009), San Francisco Art Institutu (2007), NGBK-ju v Berlinu (2007), Stedelijk Museumu (2004), Centralni dom likovnih umetnikov v Moskvi in Museo de Arte Carillo Gil v Ciudad de México. Izdal je več knjig umetnika: CODE:RED (Onestar Press, Pariz, 2004), Twenty Palm Trees of Santa Cruz de Tenerife (2009), Twenty-Eight Cakes (2009), P.A.R.A.S.I.T.E. Public Sculpture (2010), Various (Small) Pieces of Trash (2010), in Tito times Thirty (naked)(2010). Leta 2014 se je Tadej Pogačar predstavil z retrospektivno razstavo, ki je nastala v produkciji Moderne galerije v sodelovanju z Galerijo P74 iz Ljubljane. Konec leta 2015 je bila prenesena v Muzej suvremene umjetnosti v Zagrebu. (VIR: Moderna Galerija, Ljubljana)

 

Fotografije: Nishan Bichajian, Wen-Ying Tsai

Z dovoljenjem: Massachusetts Institute of Technology, Center for Advanced Visual Studies Special Collection

foto © Dejan Habicht