the colour of overthinking
23. 12. 2020 - 24. 1. 2021


Umetnica in umetnik: Suzana Brborović, Lucijan Prelog

Kuratorka: Tia Čiček

___________

Razstava the colour of overthinking predstavlja povsem nova slikarska dela Suzane Brborović in nadaljevanje umetniške serije Gods en Vogue Lucijana Preloga. Vsem je skupen nastanek, neobremenjen s sporočilnostjo, konceptom in z željo po osredotočanju na slikanje samo, na materiale, po katerih slikarja posegata. Zavesten odmik od koncepta oziroma sporočilnosti izpostavlja zanimive, lepe, bežne, močne, natančne in svobodne poteze. A med gledanjem skušamo kljub temu nenadzorovano sklepati o sporočilnosti del.

V zadnjem stoletju smo se sprijaznili  z načinom bivanja, kjer je vsak delček naše biti namenjen komercialnemu izkoriščanju. Preprodajalci pozornosti, kot jih poimenuje Wu,[1] tekmujejo v usmerjanju naše pozornosti oziroma pogleda. Tudi galerijski prostori in kulturne organizacije nasploh smo (ne)hote vpleteni v ta “posel”, saj si oglaševalski prostor ne delimo le med sabo, temveč z vsemi, ki bolj ali manj uspešno sičijo oglaševalske prostore s podobami raznoraznih izdelkov, storitev, ponudb … Razstave kuriramo vse od vstopa v galerijske prostore, najsi nas vodijo didaktični vzgibi ali želja po podajanju specifične vsebine, z namenom – da usmerjamo pozornost in poglede k določenim umetniškim delom in k razmisleku o predstavljenih konceptih.

Na razstavi the colour of overthinking pozornost gledalke_ca usmerjamo v material oziroma objekte same. Ob prihodu v razstavni prostor se hitro zatečemo k branju naslovov in opisov del, ki nam vnaprej sugerirajo sporočilo ali vsaj tematiko, s katero posamezno delo ob gledanju povezujemo. Tokrat želimo pogled osvoboditi vnaprejšnjega usmerjanja in gledalki_cu ponuditi možnost, da sam_a potuje od ploskve do linije, barve in praznine, da torej vso pozornost usmeri v likovne elemente, tvorce razstavljenih umetniških del. Zgodbe, ki se odvijajo v mislih gledalke_ca, so tako karseda odvisne od samega subjekta, ki stopi v dialog z objektom. Neobremenjeno opazovanje umetniškega dela je skoraj nemogoče, saj smo zaradi same performativnosti galerijskega prostora potisnjeni v igranje specifične vloge, ki pa tokrat nima vnaprej napisanega scenarija in je povsem odvisna od igralca_ke v danem prostoru.

Gledalka_ec lahko zaznava oblike Prelogovih objektov, ki jih povezujemo z videoigrami; če stopimo bližje ploščam, izgubimo nadzor nad obliko celega dela in oko se posveti teksturi sami, razpršeni, spraskani, gladko naneseni in brizgani barvi. Motive iz popularne kulture, kot so filmi, glasbene revije, zaznavamo v obliki nalepk, ki jih je z leti pridobil ali oblikoval sam. Gledamo neštete tanke nanose, kako gradijo nizek dinamičen relief ponekod grobe, drugod gladke površine. Spraskani nanosi barve odkrivajo risbe in zapise, ki jih lahko oko, osredotočeno na celotno podobo ali podrobnosti objekta, hitro spregleda. Ob pogledu na platna Suzane Brborović lahko oko zastane na svobodnih potezah, ki tvorijo njena najnovejša dela, ali digitalnih potezah in ploskvah, kakršne smo že srečali na njenih platnih. Presečišča mrež, debelejših in tanjših nanosov barve ter različnih struktur, ki ustvarjajo harmonične kompozicije in sinteze likovnih gradnikov posameznih slik. S premikanjem po prostoru zaznamo fine razlike med odtenki ploskovnih elementov, medtem ko pogled od blizu razkrije prvi naneseni sloj v ozadjih celotne kompozicije in obrise digitalnih potez.

Iskanje in ločevanje gradnikov, likovnih elementov posameznih del Suzane Brborović in Lucijana Preloga lahko razumemo kot igro ali kot prosto vajo v gledanju. Tu privilegiran položaj pripada gledalki_cu, ki je_ga enoznačno ne prepoznamo kot t. i. poznavalko_ca, toda znotraj polja vizualnih študij je že Rogoff namesto “dobrega očesa” umetnostnozgodovinskega poznavalca preferirala “radovedno oko”.[2] Slednje, oboroženo z vsemi svojimi lastnostmi in izkušnjami, zvedavo pogleduje in se v naslednjem koraku tudi preizprašuje, zakaj vidi, kar vidi. Morda gledalka_ec na platnih zaznava distopično vsebino ali pa se osredotoča predvsem na zmožnost medija samega in različne pristope, ki jih pri nastajanju del koristita oba umetnika. Vse je odvisno od posameznice_ka − cilj razstave ne vidimo v sugeriranju pomembnosti posameznega umetniškega dela ali skupne vsebine umetniških del, temveč je sámo omogočanje gledanja, zaznavanja, čutenja in predvsem razmišljanja. Zlasti slednje je v trenutnem političnem ozračju osovraženo, zato izpostavljamo primarno funkcijo prostorov, organizacij, struktur, ki nam vsem omenjeno omogočajo, ter s tem nujo po njihovem grajenju in nadgrajevanju.

___________

Suzana Brborović (1988) je akademska slikarka. Po končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani leta 2013 je v obdobju 2014–16 študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Leta 2019 je prejela nagrado Riharda Jakopiča za posebne projekte in dosežke na področju likovne umetnosti za mlajše umetnike. V svoji slikarski praksi se je doslej posvečala predvsem zgodbam arhitekture. Zanima jo moč slikarskega medija ter meje med digitalno in slikarsko generirano gesto. Atelje v Leipzigu si deli s slikarjem Lucijanom Prelogom.

Lucijan Prelog (1982) živi in dela med Leipzigom in Ljubljano. Leta 2013 je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Med študijem je prejel tudi nagrado za posebne umetniške dosežke v letu 2010/11. Član glasbene alternative/industrial/noise skupine It’s everyone else ustvarja objekte, močno zaznamovane s popularno kulturo, ki prežema njegovo življenje. Atelje si v Leipzigu deli s slikarko Suzano Brborović.

___________

[1] Wu, Tim, The Attention Merchants. The Epic Scramble to Get Inside Our Heads, New York: Knopf, 2016.

[2] Rogoff, Irit, Studying Visual Culture, The Visual Culture Reader, ur. Nicholas Mirzoff. London: Routledge, 20022, str. 28.

___________

___________

Fotografije postavitve: Klemen Ilovar