(Ta besedila so napisana v imenu CAC Bukovje/Landskrona in govorijo samo v najinem imenu, torej v imenu Nine Slejko Blom in Connyja Bloma. Predstavljena mnenja niso nujno enaka mnenjem zaposlenih v Galeriji Škuc in sodelujočih umetnikov, ter se ne tičejo del na razstavi.)
Res je, rada imava oklepaje.
Poleg tega tudi rada pripravljava razstave. Gre za občutek, podoben tistemu, ki si ga imel kot otrok, ko si mislil, da je ves svet enako navdušen nad igračami, kot si bil sam. Popolnoma samoumevno je bilo, da si želel deliti svoja neverjetna odkritja iz katalogov igrač in izložb z vsakim nič hudega slutečim odraslim, ki ti je namenil trenutek pozornosti, pa bi bilo zanje bolje, da ga ne bi. Pozneje so to vedno obžalovali. Upava, da to ne velja za najino bolj ali manj sumničavo občinstvo.
Včasih ustvariva razstavo, ki bi jo res želela vsiliti več ljudem. Eno takih sva naredila lani poleti. Razstava z zgoščeno zasnovo, bogato vsebino in prijetno estetiko se nama je zdela preprosto predobra, da bi obtičala na policah takoj po tem, ko je v Estoniji le za hip ugledala luč sveta. Res sva jo želela pokazati več ljudem, zato sva sitnarila naokrog in iskala nova razstavišča. In nato – ustavite konje! – je ustanova, ki sva si jo najbolj želela, privolila. Odlična galerija z ugledno zgodovino, dobro sedanjo zasnovo in, glede na trenutno vodstvo, upava, da tudi prihodnostjo, nama je dala na razpolago svoje tri sobe (in hodnik).
Zaradi števila razpoložljivih sob sva imela poleg predstavitve svoje različice razstave »Delovne risbe in druge vidne stvari na papirju, za katere ni bilo nujno mišljeno, da se jih gleda kot umetnost« Mela Bochnerja priložnost razstaviti tudi druge projekte. Kakšno veselje! Menila sva, da bi bila za prizorišče primerna še ena nova izvedba, zato sva se odločila lotiti razstave »Petnajst ljudi predstavlja svojo najljubšo knjigo« Josepha Kosutha. Ker nama je nato že malce zmanjkovalo sape, sva se odločila naslednji prostor predati v obdelavo Klari Sax. Klara, za katero je znano, da je neproblematična in se zlahka prilagodi vsaki situaciji in kuratorjevim muham, je odlično umestila svoje delo »Vse knjige o peki, kruhu in Mateju Andražu Vogrinčiču, vzete iz vseh mestnih knjižnic v Ljubljani«. Z učenjaškim videzom in spogledovanjem z referencami na zgodovino prostora ter nedavno razstavo v njem prav lepo zaključuje razstavni trojček.
Na kratko: v Škucu bo na ogled konglomerat treh razstav, ki bodo prostor napolnile z delom več kot 60 umetnikov (ampak kdo bi štel), pri katerih bova poskrbela, da bodo tako dela kot razstave lepo predstavljeni. Razstave želijo spodbuditi diskurz o kuratorstvu z raziskovanjem meja med kuratorsko in umetniško prakso ter avtorstvom.
Glej, glej, kaj pa tale, ali ni fantastična?! Ampak poglej še tole! In tole! Pridi, pridi, poglej tega! Tale pa ima vse te utripajoče lučke, pa oglaša se, če pritisneš in …
Nina Slejko Blom & Conny Blom
Ps:
Nekateri bodo najbrž opazili, da ima galerija pravzaprav pet sob. Oziroma štiri in hodnik. Ali pa vsaj preddverje in štiri sobe. Oziroma preddverje, stopnišče, dve sobi in hodnik.
Mislite si, kar si hočete. V najinih glavah je imela galerija vedno tri sobe in hodnik in ker sva kuratorja, najino mnenje velja.
(Najini menji o tem, katera soba je hodnik, se razlikujeta, vendar se nama to ne zdi pomembno. Pomembno je le to, da sta hodnika precej prijetna in se ju lahko obravnava kot precej dobri sobi.)
Petnajst ljudi predstavi svojo najljubšo knjigo (po Kosuthu)
CAC Bukovje/Landskrona s ponosom predstavlja razstavo, ki jo je navdihnil projekt Josepha Kosutha »Petnajst ljudi predstavlja svojo najljubšo knjigo«, prvič izveden v New Yorku leta 1967.
Sodelujoči:
John Baldessari (umetnik, r. 1931 v ZDA), Janet Cardiff (umetnica, r. 1957 v Kanadi), Yara Flores (umetnica, r. 1960 v Braziliji), Liam Gillick (umetnik, r. 1964 v VB), Rodney Graham (umetnik, r. 1949 v Kanadi), Susan Hiller (umetnica, r. 1940 v ZDA), Joseph Kosuth (umetnik, r. 1945 v ZDA), Jernej Lorenci (gledališki režiser, r. 1973 v Sloveniji), Sarah Lucas (umetnica, r. 1962 v VB), Jonathan Monk (umetnik, r. 1969 v VB), Vanessa Place (pisateljica – umetnica, r. 1968 v ZDA ) Ugo Rondinone (umetnik, r. 1964 v Švici), Klara Sax (umetnica, r. 1997 v ZDA), Gillian Wearing (umetnik, r. 1963 v VB), Ruben Östlund (filmski režiser, r. 1974 na Švedskem)
Ko je Joseph Kosuth leta 1967 prvič izvedel »Petnajst ljudi predstavlja svojo najljubšo knjigo«, se je poigraval s konceptom avtorstva del in razstave ter vidiki, ki opredeljujejo, kaj je »umetnik« in »umetniško delo«. Najina razstava raziskuje enake težave in je pravzaprav poklon prvotni postavitvi, hkrati pa jo žene navdušenje, da pravzaprav ni boljšega načina za dobivanje knjižnih priporočil. Kljub temu gre za zelo resno razstavo, ki jo obravnavava s primerno pozornostjo, kot to počneva vedno, ko kurirava. Poleg resnosti, pri kuriranju CAC Bukovje/Landskrona vedno velja tudi to, da za sodelovanje prosiva le tiste ljudi, v katerih delih res uživava.
Delovne risbe in druge vidne stvari na papirju, za katere ni bilo nujno mišljeno, da se jih gleda kot umetnost (po Bochnerju)
CAC Bukovje/Landskrona ponosno predstavlja razstavo, ki jo je navdihnil projekt Mela Bochnerja »Delovne risbe in druge vidne stvari na papirju, za katere ni bilo nujno mišljeno, da se jih gleda kot umetnost«, prvotno izveden v New Yorku leta 1966.
Sodelujoči umetniki:
Bengt Adlers (r. 1950, Švedska), Conny Blom (r. 1974, Švedska), Mel Bochner (r. 1940, ZDA), Kalle Brolin (r. 1968, Švedska), Vasja Cenčič (r. 1973, Slovenija), Martin Creed (r. 1968, VB), Kajsa Dahlberg (r. 1973, Švedska), Jeremy Deller (r. 1966, VB), Ditte Ejlerskov (r. 1982, Danka), Milanka Fabjančič (r. 1982, Slovenija), Vadim Fiškin (r. 1965, SZ), Johan Furåker (r. 1978, Švedska), Alexander Gutke (r. 1971, Švedska), Felix Gmelin (r. 1962, Nemčija), Carl Michael von Hausswolff (r. 1956, Švedska), Ištvan Išt Huzjan (r. 1981, Slovenija), IRWIN (n. 1983, Slovenija), Janez Janša (r. 1973, Slovenija), Janez Janša (r. 1964, Hrvaška) in Janez Janša (r. 1970, Italija), Stine Marie Jacobsen (r. 1977, Danska), Lisa Jeannin (r. 1972, Švedska), Žiga Kariž (r. 1973, Slovenija), Clay Ketter (r. 1961, ZDA), Jukka Korkeila (r. 1968, Finska), Anna Ling (r. 1971, Švedska), Anna Lundh (r. 1979, Švedska), Miltos Manetas (r. 1964, Grčija), Jonathan Meese (r. 1970, Japonska), Kristina Müntzing (r. 1973, Švedska), Jesper Norda (r. 1972, Švedska), Björn Perborg (r. 1974, Švedska), Magnus Petersson (r. 1971, Švedska), Adrian Piper (r. 1948, ZDA), Klara Sax (r. 1997, ZDA), Lina Selander (r. 1973, Švedska), Nataša Skušek (r. 1967, Slovenija), Nina Slejko Blom (r. 1982, Slovenija), Nedko Solakov (r. 1957, Bolgarija), Mladen Stropnik (r. 1977, Slovenija), Annika Ström (r. 1964, Švedska), Stefanos Tsivopoulos (r. 1973, Grčija), Ulla West (r. 1954, Švedska), Leon Zuodar (r. 1977, Slovenija) in Serkan Özkaya (r. 1973, Turčija).
Leta 1966 je Mel Bochner zbiral risbe, skice in podoben material, ki ga je dobil od prijateljev in kolegov za razstavo, ki jo je nameraval pripraviti v Galeriji vizualnih umetnosti na Šoli za vizualno umetnost v New Yorku. Najprej je nameraval material uokviriti, ko pa je izvedel, da proračun razstave ne omogoča take ekstravagance, je vse štirikrat fotokopiral in vstavil v štiri enake fascikle, ki jih je položil na štiri podstavke. Mel Bochner je uporabil fotokopirni stroj, takrat najprimernejše orodje za hitro in poceni reprodukcijo. Danes ima enako vlogo barvni digitalni tiskalnik, ki sva ga uporabila midva. S tem sva sicer izgubila Xeroxov filter, vendar nisva imela namena tehnično reproducirati razstave iz leta 1966, temveč sva zgolj vzela pametno zamisel, ki si zasluži pozornost in jo prilagodila svojim potrebam. V osnovi sta si zamisli za razstavi zelo podobni, a tudi nasprotni: Bochner je uporabil fotokopirni stroj in fascikle, ker ni imel denarja, da bi predstavil dela, ki jih je želel, midva pa sva uporabila tiskalnik in fascikle, ko sva želela kurirati razstavo brez finančnih sredstev. Glavna razlika je, da so umetniki, ki sva jih povabila k sodelovanju, že vnaprej vedeli, da bodo ustvarjali za fascikel in da se material med reprodukcijo ni bistveno spremenil. Kar pa se tiče vsebine, je bil najin prvotni cilj, da pripeljeva največje mogoče število dobrih umetniških del v majhno, kulturno podhranjeno mesto v jugovzhodni Estoniji. Najbrž sva zato ključnemu kuratorskemu delu delala krivico, saj sama pravzaprav nisva orala ledine: bilo je že več razstav, kjer se je reproducirano umetnost prikazovalo v fasciklih na podijih, najini umetniki pa tudi niso bili posebej revolucionarni. Poleg tega se v okviru kuratorskih konceptov zdi priprava razstave iz ljubezni do umetnosti, le zaradi želje po razstavljanju in gledanju razstav, precej naivna in »vsakdanja«. Vseeno pa se včasih zazdi, da je prav glasno izražanje strasti do umetnosti danes v kuratorski sferi najbolj radikalno in redko, zato morda kljub vsemu nisva bila tako daleč.
Vse knjige o peki, kruhu in Mateju Andražu Vogrinčiču, vzete iz vseh mestnih knjižnic v Ljubljani.
Klara Sax
(Razstavo so omogočili Kulturkontakt Nord, Švedsko veleposlaništvo v Talinu, Landskrona Stad, Agrippa Manufacturing AB in Esselte Sverige AB.)
foto © Dejan Habicht